39. JERNEJ / BARTHOLOMÄUS KOPITAR (1780, Repnje pri Vodicah – 1844, Dunaj) [...]
Jezikoslovec. Bibliotekar. Avtor prve slovenske znanstvene, v nemščini napisane slovnice Grammatik der slavischen Sprache in Krain, KŠrnten und Steyermark (1808).
Četrti od sedmih otrok iz ugledne kmečke družine, saj je bil oče župan in cerkveni ključar. Poslal ga je v Ljubljano, kjer je med letoma 1790 in 1800 hodil v ● normalko (I1a) in gimnazijo, ki je do potresa stala na sedanjem Vodnikovem trgu (I3c), ter opravil dva letnika »filozofije« (vrsta višje šole). Bil je priden učenec, zato je dobival denarno nagrado. Med šolanjem so mu umrli starši za kolero, zato se je preživljal tudi z inštrukcijami. Med letoma 1799 in 1803 je bil domači učitelj sina plemiča Bonazza, pri katerem je tudi stanoval. Učenčeva mati je bila sestra barona → Žige Zoisa, zato je bil Kopitar med letoma 1803 in 1808 tudi baronov tajnik, knjižničar in skrbnik njegove mineraloške zbirke v Zoisovi palači na ● Bregu 22 (39a), kjer je tudi stanoval. Kopitar je ta leta štel med »najprijetnejša v življenju«. Zois ga je uvedel v svoj razsvetljenski krog in ga kultiviral. Kopitar se je učil tudi tujih jezikov in se zanimal za slovanske jezike. Iz zapiskov, ki si jih je naredil, ko je konteso EugŽnie Bellegarde, hčerko avstrijskega vojaškega komandanta, poučeval slovenščino, je nastala njegova slovnica. Z njeno objavo je prehitel → Valentina Vodnika, ki je nameraval izdati svojo.
Leta 1808 se Kopitarjeva želja, da bi postal profesor na ljubljanskem liceju, ki je stal na sedanjem Vodnikovem trgu, ni uresničila. Jeseni istega leta, še preden je bila njegova slovnica natisnjena, je s prihranki in s Zoisovo podporo odpotoval na Dunaj. Da bi si zagotovil preživetje, je dve leti študiral pravo. Kot nekdanji tajnik vplivnega Zoisa je imel odprto pot k pomembnim dunajskim osebam in strokovnjakom. Objavljati je začel v dunajskih časopisih. Leta 1810 je zaradi znanja jezikov postal cenzor za slovanski, novogrški in romunski tisk ter četrti skriptor v dunajski dvorni knjižnici, v kateri je pozneje napredoval do prvega kustosa in dvornega svŽtnika. Leta 1814 je kot cesarski zastopnik v Parizu uspešno izvedel repatriacijo knjig, rokopisov in dragocenosti, ki jih je Napoleon leta 1809 odpeljal iz dunajske Dvorne knjižnice. Nazaj grede je obiskal tudi London in Oxford. Iz znanstvenih vzrokov je večkrat potoval tudi drugod po Evropi. Dopisoval si je s približno 500 večinoma pomembnimi evropskimi osebami. Objavljal je jezikoslovne razprave in knjige. Po Evropi je postal znan in cenjen slavist, član najpomembnejših znanstvenih akademij (npr. Francije, Rusije, Bavarske in Prusije) ter dobitnik mnogih vladarskih odlikovanj. Je eden najbolj znanih in upoštevanih evropskih slavistov.
Leta 1811 je med počitniškim potovanjem po srednji Evropi zadnjič obiskal Ljubljano, kjer se je zagledal v Ernestino Podobnik, hčerko pokojnega ljubljanskega župana, vendar ni med njima nastala nobena zveza. Za časa francoskih Ilirskih provinc je upal, da bodo Francozi ustanovili v ljubljanskem liceju katedro za slovenski jezik, na kateri bi predaval, zato bi se vrnil v Ljubljano. To se ni zgodilo. Med letoma 1814 in 1816 je s Zoisom intenzivno prepričeval avstrijske vladne uradnike in celo zunanjega ministra, Klemensa kneza Metternicha, o koristnosti ustanovitve Ilirskega kraljestva kot južnoslovanske države z glavnim mestom Ljubljana v okviru avstrijskega cesarstva. Leta 1816 je avstrijski cesar razglasil to kraljestvo, vendar je Ljubljana postala samo sedež ljubljanskega gubernija, ki je s tržaškim gubernijem sestavljal novo državno enoto. Toda ta je ostala formalna tvorba, saj so v njej še naprej veljale stare deželne meje, torej Kranjske. V Zoisovem in Kopitarjevem političnem konceptu Ilirskega kraljestva se skriva zasnutek ideje Zedinjene Slovenije, ki se je izoblikovala v 19. stoletju. Leta 1836 je Kopitar objavil knjigo Glagolita Clozianus, v kateri je natisnil tudi Brižinske spomenike.
Kopitarjevi stiki z domovino so se zmanjšali s Zoisovo smrtjo leta 1819, še bolj po črkarski pravdi in sporih zaradi Kranjske Čbelice leta 1833. Do Vodnika, pozneje pa do → Čopa in → Prešerna, je bil dvoličen, tudi nestrpen in spletkarski, ker niso sprejemali njegovih včasih ozkih (literarnih) nazorov. S Prešernom se je osebno seznanil v letih 1825/26, ko mu je pesnik izročil v presojo zvezek pesniških prvencev. Niso mu ugajali, zato je pesniku svetoval, naj jih nekaj let pusti v predalu, potem naj jih predela. Ob Prešernove pesmi se je spotaknil tudi ob cenzuri Kranjske Čbelice. Pesnik se je odzval s satiričnim sonetom o Apelu, z nekaterimi nemškimi soneti in epigramom, kar je poglobilo njuno medsebojno zamero.
Kopitarja so po smrti zaradi pljučne bolezni pokopali na dunajskem pokopališču Sankt Marxer Friedhof (pri Sv. Marku). Njegovo knjižnico je avstrijska vlada kupila za ljubljansko licejsko knjižnico. Ker so leta 1874 omenjeno dunajsko pokopališče opustili, je Slovenska matica poskrbela, da so leta 1897 Kopitarjeve posmrtne ostanke z njegovim dunajskim nagrobnikom prepeljali na ● pokopališče pri Sv. Krištofu (P2), kjer so na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča in okolice pokopavali med letoma 1780 in 1906. Ko so v 20. stoletju opustili tudi to ljubljansko pokopališče, so posmrtne ostanke mnogih književnikov pustili na njem (zato so ti sedaj pod Gospodarskim razstaviščem ali v okolici ali kašnem odlagališču gradbenih odpadkov), na ohranjeni del pokopališča, poimenovan Navje, pa so prenesli samo njihove nagrobnike, ker očitno ni bil nihče, niti mesto, pripravljen plačati prekopov. Prestavljeni nagrobniki vzbujajo pri nepoučenih obiskovalcih napačne vtise, da so ob njih tudi grobovi, kar je zmotno. Kopitarja so pokopali na tistem delu pokopališča, ki so ga pozneje ohranili kot ● Navje (P3), zato sta na prvotnem prostoru, ob jugovzhodnem zidu, ohranjena njegov pravi grob in nagrobnik, ki je sedaj brez nekaterih prvotnih delov. Litografija prvotnega, dunajskega in fotografija sedanjega, okrnjenega nagrobnika sta objavljeni v knjigi Milene Piškur in Sonje Žitko: Ljubljansko Navje, Ljubljana 1997, str. 46, 46; po načrtu Navja v tej knjigi je Kopitarjev grob v jugovzhodnem delu, I. predel, grob 10.
Spominska znamenja in poimenovanja:
● Kopitarjeva ulica.
LIT.: Jože Pogačnik: Jernej Kopitar. Ljubljana 1977 (zbirka Znameniti Slovenci). – Luka Vidmar: Zoisova literarna republika. Vloga pisma v narodnih prerodih Slovencev in Slovanov. Ljubljana 2010 (zbirka Studia litteraria).