13. IZIDOR CANKAR (1886, Šid v Sremu – 1958, Ljubljana) [...]
Pripovednik, urednik in prevajalec. Duhovnik, umetnostni zgodovinar, politik in diplomat. Avtor romana S poti in pogovorov s slovenskimi umetniki Obiski. Bratranec pesnika, pripovednika in dramatika → Ivana Cankarja. Nekateri bližnji so Izidorja imenovali Izo.
Oče Andrej Cankar, Slovenec, krojač, se je v Šid preselil, ker ni imel na Vrhniki dela; mati je bila sremska Nemka Marija Huber iz premožne družine, ki je čez nekaj let bankrotirala. Enako se je zgodilo Izidorjevemu očetu. Izidor je bil prvi od sedmih otrok. V Šidu hodil v hrvaško ljudsko šolo, sorodniki so govorili tudi nemško. Slovenščine se je naučil v Ljubljani, kamor se je leta 1897 preselil s pomočjo bratrancev Ivana (pripovednika) in Karla Cankarja, da bi obiskoval gimnazijo. Tega leta sta se Ivan in Izidor prvič osebno srečala. Prvo šolsko leto so vsi trije stanovali pri strogi dijaški gospodinji Marjeti Božič v pritličju ● Streliške ulice 20 (13a); naslednji dve leti, od jeseni leta 1898, pa sta Izidor in Karel stanovala pri teti Mariji v Vodmatu, ● Zalokarjeva ulica 8 (13b).
Leta 1898 je opravil sprejemni izpit in se vpisal v ● gimnazijo, ki se je po potresu zaradi poškodovane stavbe na sedanjem Vodnikovem trgu najprej začasno preselila v Beethovnovo ulico 6, jeseni leta 1899 pa v novo stavbo v Tomanovi ulici, sedaj Prežihova ulica 8 (I3č); sedanja Osnovna šola Prežihovega Voranca. Leta 1902 so mu kot odličnjaku in revnemu dijaku dodelili v ● Alojzijevišču, Poljanska cesta 4 (V4) brezplačno oskrbo. Leta 1904 sta ga Ivan in Karlo priporočila kanoniku in poznejšemu prelatu Andreju Kalanu, ki ga je sprejel v ● Marijanišče, Poljanska cesta 26 (V3) (po II. svetovni vojni podržavljeno in preimenovano v Dom Ivana Cankarja) in postal najvplivnejša oseba Izidorjeve mladosti ter podpornik vseh treh Cankarjev in njihovih sorodnikov. V Marijanišču je Izidor stanoval do leta 1907. Leta 1905 je maturiral in predvsem na Kalanovo željo študiral teologijo v ljubljanskem bogoslovju, čeprav mu je Karlo, ki je tudi postal duhovnik, ta študij odsvetoval. Izidor je prebrodil več kriz, zaradi katerih je nameraval študij opustiti, toda tega ni storil. Med letoma 1907 in 1909 je stanoval v ● semenišču, takrat Semeniška ulica 4, sedaj Dolničarjeva ulica 4 (V2). Leta 1909 je bogoslovni študij uspešno končal, bil posvečen v duhovnika, vendar so mu nadrejeni omogočili študij umetnostne zgodovine ter kot pripovedniku, literarnemu kritiku in esejistu delovanje v javnem življenju. Zato je s Kalanovo pomočjo eno leto študiral estetiko na katoliški univerzi v Louvainu (Belgija); vmes je obiskal London in Pariz.
Sredi leta 1910 se je vrnil v Ljubljano in postal študijski prefekt v Marijanišču, kjer je tudi stanoval, vodil literarne krožke in sodeloval kot organizator pri reviji Dom in svet (→ France Bevk). Leta 1911 je pomagal staršem, bratom in sestri, da so se preselili iz Šida v Ljubljano, na Galjevico; oče in brat sta odprla krojaško delavnico.
Istega leta je začel v Domu in svetu objavljati pogovore s slovenskimi umetniki, naslovljene Obiski. Pomenek z Ivanom, ki je potekal na Rožniku, je duhovit portret. Pogovori so bili novost v slovenski publicistiki. Ljubljana je Izidorja utesnjevala zaradi »njenega bahaškega neodkritosrčnega dela, kjer se vsi poznamo in zato nima nihče časa, da se peča sam s seboj, kjer je sto sodnikov in ravno toliko kontrolorjev in nobene osebnosti, razen politiških, ki pa ne stojijo niti pred sodnijo, niti pod kontrolo, kjer vsi vse vemo in delamo vsevednosti primerno javno mnenje.« Zato je jeseni leta 1911 odpotoval na Dunaj, kjer je na tamkajšnji univerzi študiral umetnostno zgodovino in diplomiral leta 1913.
Istega leta je začel v Domu in svetu objavljati roman S poti, ki je zaradi umetnostne, esejistične in svetovljanske narave unikaten dosežek slovenskega pripovedništva. Med letoma 1913 in 1918 je bil urednik Doma in sveta; revijo je moderniziral, jo nazorsko sprostil, dvignil njeno kvaliteto in jo odprl sodobnim literarnim tokovom. Med I. svetovno vojno je bil v letih 1915/16 vojni kurat avstro-ogrske vojske v bolnišnicah v Gradcu in na Dunaju. V letih 1918/19 je bil urednik časnika Slovenec (glavnega glasila Slovenske ljudske stranke) ter ob razpadu Avstro-Ogrske in ustanavljanju države Srbov, Hrvatov in Slovencev član Narodnega sveta v Ljubljani in Narodnega vijeća v Zagrebu. Leta 1920 je organiziral Avtonomistično deklaracijo slovenskih kulturnih delavcev proti unitarizmu nove južnoslovanske države, ki je Slovence takoj razočarala.
Po I. svetovni vojni ni nadaljeval politične kariere, ampak je leta 1919 na Dunaju nadaljeval študij umetnostne zgodovine in doktoriral pri profesorju Maksu Dvořaku. Ta mu je ponudil mesto direktorja dvornega muzeja Belvedere na Dunaju, toda Cankar se je raje vrnil v Ljubljano, kjer je postal prvi profesor umetnostne zgodovine na novi ljubljanski ● univerzi, sedanji Kongresni trg 12 (I4a). Bil je odličen predavatelj, zato je imel vedno polno predavalnico, saj so ga hodili poslušat tudi neštudentje. Med letoma 1922 in 1926 je stanoval v ● župnišču v Trnovem, Kolezijska ulica 1/I (13c), pri prijatelju duhovniku, pisatelju in dramatiku → Finžgarju, kjer ga je pogosto obiskovala izbrana družba kulturnikov.
Bil je velik organizator. Leta 1920 je ustanovil Umetnostno-zgodovinsko društvo, naslednje leto pa Zbornik za umetnostno zgodovino, ki ga je prvih deset let urejal (1921–1930). V naslednjih letih je reorganiziral ljubljansko Narodno galerijo ter v njej priredil dve veliki slikarski razstavi. Leta 1925 je bil pobudnik Slovenskega biografskega leksikona in njegov prvi urednik. V letih 1925/36 je izdal 19 knjig Zbranih spisov bratranca Ivana Cankarja, jim napisal uvode, v katerih je analiziral bratrančeva dela, in opombe, kar je postalo temelj cankaroslovja. Vanj spada tudi njegova izdaja Pisem Ivana Cankarja po II. svetovni vojni. Izidor je ustanovil tudi slovenski PEN ter bil med letoma 1933 in 1935 njegov prvi predsednik. Leta 1936 je prepričal družino Hribar, da je denar, namenjen za družinsko grobnico, dala za zidavo Moderne galerije.
Čeprav je veljal za eno najbolj perspektivnih in svetovljanskih slovenskih katoliških osebnosti, je leta 1926 nepričakovano opustil duhovniški poklic in izstopil iz Katoliške cerkve. Še prej se je odselil iz trnovskega župnišča, v stanovanje bodočega tasta Dragotina Hribarja, ● Zaloška cesta 14 (13č). Tu se je tudi civilno poročil z Ano Hribar, imenovano Niča, hčerjo nekdanjega tiskarja in založnika Hribarja ter Evgenije, rojene Šumi, lastnice tovarne pletenin in bombonov. Dekret o njegovem izobčenju iz Cerkve je zaradi knezoškofove odsotnosti moral podpisati njegov dobrotnik Kalan, ki ga je Cankarjevo dejanje skoraj zlomilo. Odtlej je Cankar v dokumentih, v rubriki »verska opredelitev«, navajal, da je »brez konfesije«. Izstop in poroka sta presenetila in razburila Ljubljano. Katoliški tisk o zadevi ni poročal, pač pa je Cankarja javno napadlo liberalno glasilo Jutro.
Finžgar je z njim ohranil prijateljske stike do njegove smrti, vendar mu izstopa ni omenjal, ker ga ni hotel prizadeti. Kljub Cankarjevemu izstopu pa ni v njegovih predavanjih niti v njegovih spisih nobenih proticerkvenih reakcij. Toda tudi neobičajno ime Cankarjeve prvorojenke, Kajtimara, je pričalo o kljubovalnosti in samosvojosti staršev. V Ljubljani je odmevala tudi njena smrt. V zgodnjem otroštvu je med obiskom pri Izidorjevem bratrancu Karlu, duhovniku v Lukavcu v Bosni, med čiščenjem tamkajšnje cerkve padla v čeber z vročim lugom in zaradi opeklin umrla, kar je Cankarja zelo prizadelo; pokopali so jo na Žalah. Izidorju se je že pred tem rodila druga hčerka Veronika. Po poroki, med letoma 1928 in 1935, je z družino stanoval v ● Gradišču 7 (13d), nad trgovino Šumi, v stavbi novih sorodnikov, ob Slovenski cesti, vzporedna je bila z Dramo, sedaj je porušena. V to stanovanje je pogosto vabil nekatere kulturnike, ki so debatirali dolgo v noč. Leta 1935 se je preselil v svoje stanovanje, ● Bleiweisova cesta 11, sedanja Prešernova cesta 11/I (13e), v katerem je stanoval tudi po II. svetovni vojni. Brat Cankarjeve žene Niče, podjetnik Rado Hribar in njegova žena Ksenija, ki so ju leta 1944 iz njunega gradu Strmol (sedaj politična protokolarna stavba) odvedli in ubili gorenjski partizani, sta postala modela za literarni osebi v romanu Draga Jančarja To noč sem jo videl (2010).
Sredi 30-ih let je prvak Slovenske ljudske stranke dr. Anton Korošec dosegel, da je ministrski predsednik Stojadinović pritegnil Izidorja Cankarja v jugoslovansko diplomacijo, ki je bila dotlej v srbskih rokah. Izidor Cankar se je zatohle in provincialne Ljubljane naveličal ter si želel spremembe. Poslali so ga v Buenos Aires, kjer je bilo že veliko slovenskih izseljencev, predvsem Primorcev. Postal je pooblaščeni minister in izredni poslanik kraljevine Jugoslavije najprej v Argentini (1936–1942), nato v Kanadi (1942–1944). Slovence in Hrvate, ki so po I. svetovni vojni prišli pod Italijo, je obravnaval kot del Jugoslavije. Leta 1944 je odstopil s položaja poslanika v Kanadi, ker se ni strinjal s politiko jugoslovanske emigrantske vlade. Kralj Peter II. ga je upokojil; še naprej je živel v Kanadi. Leta 1944 se je vrnil v politiko in postal minister za prosveto, pošto in telegraf v novi kraljevi vladi v Londonu pod predsedstvom dr. Ivana Šubašića. Istega leta se je razšel s Slovensko ljudsko stranko, se sešel na Visu z vodjo jugoslovanskih komunistov in partizanov Josipom Brozom Titom (→ Prežihov Voranc), ki ga je prepričal, da niti on niti Rusi ne nameravajo v Jugoslaviji uvesti komunizma. Kljub Titovi želji, naj ostane v kraljevi Šubašićevi vladi, je kmalu izstopil iz nje. Leta 1945 se je iz Londona vrnil v Beograd, ki je že bil v rokah Titovih partizanov. Nova oblast ga je imenovala za izrednega poslanika in pooblaščenega ministra »Demokratične federativne republike Jugoslavije« v Grčiji (1945–1946).
Takoj po II. svetovni vojni se je v Beogradu poskušal politično zbližati s krogom Edvarda Kocbeka, ki je naivno menil, da bodo krščanski socialisti lahko delovali tudi v komunističnem političnem sistemu. Toda Izidor Cankar je hitro ugotovil: »Res ne vidim psiholoških, duhovnih razlik med nacizmom in komunizmom. Oboje degenerira človeka, ga relativizira, napolni z demonijo, obsodi na temne strasti, sovraštvo. Zadnje razkrajanje razuma.« Tri mesece po pogovoru s → Kocbekom, v katerem mu je povedal to mnenje, so Cankarja upokojili.
Tito mu izstopa iz Šubašićeve vlade, ki jo je uporabil za prilastitev oblasti, ni odpustil. Cankarja niso upokojili kot diplomata, ampak zgolj kot univerzitetnega profesorja. Vrnil se je v Ljubljano, kjer je živel v I. nadstropju hiše Prešernova cesta 11 (po nekaterih virih v nekdanjem Aškerčevem stanovanju, po drugih nad njim), nasproti sedanje vladne palače. Želel si je spet predavati umetnostno zgodovino na ljubljanski univerzi ali Akademiji za likovno umetnost, vendar oblast tega ni dovolila. Še vedno je imel nekaj strokovnih, vendar bolj častnih funkcij pri Narodni in Moderni galeriji. Pisal je strokovna dela ter prevajal iz angleške in francoske književnosti. Po letu 1950 se je družil s slikarjem Francetom Miheličem in njegovo ženo, pisateljico → Miro Mihelič. Leta 1953 so ga izvolili za rednega člana ● SAZU, Novi trg 3 (A).
Leta 1954 se je ločil od žene Niče, hčerka Veronika je živela v tujini, prijatelji so ga večinoma zapustili, postajal je vedno bolj osamljen. Živel je v političnem sistemu, ki je bil tuj njegovi aristokratski naravi, poleg tega ga je potisnil na rob in skrbno nadziral. Cankar je zahajal v ● Tivoli (13f), kjer je na klopi molče sedel več ur, včasih v gostilni blizu stanovanja: ● Lovec, Trg mladinskih delovnih brigad 1 (D1n'), včasih ● Pod lipo / Pod lipico, Borštnikov trg 3 (D1o'), prisedel k tamkajšnji družbi, obsedel brez besed kakšne pol ure in nato brez besed odšel. Nazadnje mu je ostal samo še pes Baldo. Kipar Jakob Savinšek, ki ga je v zadnjih letih njegovega življenja srečeval in ga portretiral, je opazil pri njem »bolečino do skrajnosti osamljenega človeka, ki je bil nekoč ves svet lepote njegov in jo je lahko vsemu svetu razdajal«, ter »cinizem« in »brutalnopohlepni obup«. Postajal je starostno betežen in začel bolehati. Pozimi 1957/58 je Cankar dvakrat padel na poledeneli cesti, od takrat je večinoma ležal.
Leta 1958 ga je zadela kap, prepeljali so ga v ● sanatorij Emona, Komenskega ulica 4 (B7), nasproti sedanje TV Slovenija, kjer je umrl za možgansko kapjo. Ko je bolnika obiskal brat Franc, je opazil, da za Izidorja ni skrbelo poklicno medicinsko osebje, ampak samo njegova kuharica in neka tuja ženska, ki sta z bolnikom delali »nedopovedljivo ravnodušno« in dodal: »Kakšen, vraga, je to sanatorij, kjer bolnikova kuharica in popolnoma tuja ženska opravljata posle, ki jih v najbolj zakotni podeželski bolnišnici opravljajo za to izurjene poklicne strežnice?« Pozneje je izvedel, da sta »imeli nalogo paziti, da se v Izovo bližino ne vtihotapijo nezaželeni ljudje«. Komunistična oblast ga je torej nadzirala do smrti. Najbrž ker je »preveč« vedel o nastanku Titove Jugoslavije, ker se je bala morebitnih Cankarjevih stikov s političnimi nasprotniki in ker je hotela preprečiti njegovo vrnitev v Katoliško cerkev, saj je to po II. svetovni vojni preganjala, zatirala in nadzirala (npr. duhovniški sodni procesi, zažig ljubljanskega škofa Vovka na železniški postaji v Novem mestu; → France Prešeren, → Vitomil Zupan). Vendar je Cankar spet postal katoličan že nekaj dni potem, ko je po kapi obležal v svojem stanovanju. Na njegovo željo in pri njegovi popolni zavesti je obred opravil Finžgar. Cankar je v sanatoriju zelo trpel zaradi bolečin in omedleval. Brat Franc, vajen tihih umiranj sorodnikov, pomirjenih z življenjem in sprijaznjenih z odhodom, je bil zgrožen ob Izidorjevih krčevitih kretnjah rok, premetavajočem se telesu in krikih: »Ne umreti! Ne umreti!« Čez približno dva tedna je izdihnil. Pokopali so ga civilno na stroške SAZU, ob hčerki Kajtimari, na ● Žalah, grob A/1/11/12+13. Ob pogrebu sta bila navzoča Finžgar in Josip Vidmar. SAZU je potem več let grob tudi oskrbovala. Približno teden dni po civilnem pogrebu so nekateri sorodniki, člani družine Hribar, oskrbeli pri grobu še katoliški obred, ki ga je opravil frančiškanski pater dr. Roman Tominec (tudi umetnostni zgodovinar).
Upodobitve Ljubljane:
Golobje (revialno 1909, novela), Obiski (rev. 1910–1911, knjižno 1920, pogovori z umetniki), S poti (revialno 1913; s spremembami, knjižno 1919).
Spominska znamenja in poimenovanja:
● Jakob Savinšek: Izidor Cankar, doprsni kip v avli Moderne galerije (odkrit 1999; izvirnik v patiniranem mavcu iz leta 1958);
● Janez Boljka: Izidor Cankar, France Stele in Vojeslav Mol (relief trojice na Oddelku za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta v Ljubljani, odkrit 1987);
● Mirsad Begić: Izidor Cankar (portret za plaketo nagrade in priznanj Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva);
● nagrada in priznanja Izidorja Cankarja, ki jih Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo podeljuje vsaki dve leti za dosežke v umetnostni zgodovini.
LIT.: Franček Bohanec: Biografsko berilo. Ljubljana 1974. – Marja Boršnik: Pogovor o Izidorju Cankarju s kiparjem Savinškom. Naši razgledi 8, 26. 12. 1959, št. 24, str. 583 [s fotografijo Savinškovega kipa Izidorja C.]. – Franc Cankar: Žlahta. Družinska kronika. Maribor 1971. – Izidor Cankar: Londonski dnevnik 1944–1945. Uredil Lojze Gostiša. Ljubljana 1985. – Fran S. Finžgar: Zbrano delo XIV. Uredil Jože Šifrer. Ljubljana 1996, str. 175–177, 400–401. – Angelika Hribar: Rodbinska kronika Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi. Knjižnica »Kronike« [revija] 11. Ljubljana 2008. – France Koblar: Spremna beseda. V: Iz. Cankar, Leposlovje – eseji – kritika I–II. Ljubljana 1968, 1969; str. 317–361, 373–428. – Isti: Moj obračun. Knjigo je uredil in spremno besedo napisal Joža Mahnič. Ljubljana 1976. –
Mira Mihelič: Ure mojih dni. Spomini. Murska Sobota 1985, str. 173–179, 197. – Pogovor z Angeliko Hribar, 14. 10. 2013. –
Andrej Rahten: Izidor Cankar – diplomat dveh Jugoslavij. Ljubljana 2009. – France Stele: Izidor Cankar. V: Iz. Cankar, Uvod v likovno umetnost. Ljubljana 1959, str. 231–277.