66. IVAN PREGELJ (1883, Sveta Lucija/Most na Soči –1960, Ljubljana) [...]

Pripovednik, dramatik, pesnik, esejist in literarni kritik. Gimnazijski profesor. Avtor romanov Tolminci, Plebanus Joannes, Bogovec Jernej ter novel Matkova Tina, Regina Roža ajdovska in Thabiti kumi.

Najstarejši od treh sinov nemirnega in veseljaškega očeta Mohorja P., vaškega krojača, ki je delal v različnih krajih, in matere Marije Kovačič. Po ustnem izročilu naj bi bil Pregljev oče v sorodu z družino tolminskega puntarja iz leta 1713. Pregelj je pozneje menil, da se v njem pretaka »godčevska kri«, s čimer je poimenoval razposajeni del svojega značaja, ki se je nagibal v skrajnosti. Rojstna hiša je sedaj prenovljena. Ko mu je bilo približno devet let, so mu starši skoraj hkrati umrli zaradi alkoholizma. Odtlej sta za sirote Ivana, Petra in Franceta skrbela čudaški ded, tihotapec in grobar, ki je skrival lobanjo umrle hčerke najprej na njivi, potem v slami svoje postelje, in požrtvovalna babica Ana Kovačič, ki je vnukom pripovedovala tudi »storije«. Za bistrega Preglja pa je kmalu začel očetovsko skrbeti župnik Jožef Fabijan (ljubitelj → Gregorčičeve poezije, med I. svetovno vojno umrl zaradi italijanske granate), ki je gmotno podpiral njegovo šolanje. Med letoma 1892 in 1894 je Pregelj prebival v goriškem Alojzijevišču in hodil v pripravljalno šolo za gimnazijo, ki je bila nemška. To je obiskoval med letoma 1894 in 1903. Od petega razreda je bil v malem semenišču.

Po maturi jeseni 1903 je bil tri mesece v goriškem bogoslovju, od koder so ga izključili, ko so izvedeli, da je bil v bordelu. Zaposlil se je kot pisar pri slovenskem advokatu dr. Alojziju Franku. Prizadeti Fabijan ga je nehal javno podpirati, ker pa je cenil njegov literarni talent, je svojeglavega in k protislovjem nagnjenega varovanca začel denarno podpirati skrivaj, po posredniku. Ker se je zbal, da bo Pregelj propadel, mu je oktobra 1904 spet odkrito pomagal, da je odpotoval na Dunaj. Na tamkajšnji univerzi je študiral slavistiko in germanistiko. V avstro-ogrski prestolnici je velikokrat gladoval. Sodeloval je v katoliškem študentskem društvu Dan’ca in objavljal v študentskem glasilu Zora, ki mu je bil v letu 1905/06 urednik. Toda ob koncu prvega uredniškega leta je nepričakovano izstopil iz Dan’ce, ker se mu je leta 1906 v Šentvidu nad Ljubljano rodil nezakonski sin Bogomir (Bogo, poznejši germanist, bibliotekar, prevajalec in profesor ljubljanske Pedagoške akademije), saj je bilo takšno očetovstvo takrat spotakljivo. Sina mu je rodila Frančiška/Franica Peršič, hči železniškega čuvaja v Vižmarjih, ki jo je spoznal na Dunaju. Domnevno je ● hiša stala ob železniški progi, kjer je to križala Tacenska cesta, ob sedanjem železniškem nadvozu (66a). Peršičeva je prej končala meščansko in trgovsko šolo. Veliko je brala, zato je bila literarno razgledana. Podjetno je odpotovala na Dunaj, si tam našla službo knjigovodkinje in bila leto dni zaposlena v neki tovarni. Na neki študentski zabavi je spoznala Preglja; zaročila sta se v dunajski Minoritski cerkvi. Čeprav ji je delodajalec prigovarjal, naj ostane na Dunaju, se je zaradi Preglja vrnila domov in rodila sina. Leta 1909 sta se naposled poročila v ● frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja pri Tromostovju (66b). Kljub zasebnim težavam je Pregelj univerzitetni študij uspešno dokončal in leta 1908 na Dunaju tudi doktoriral s tezo o jeziku baročnega pridigarja → Rogerija Ljubljanskega.

Jeseni leta 1909 se je z družino preselil v Gorico, kjer se je zaposlil kot suplent v gimnaziji. V tem mestu se mu je istega leta rodila hči Nataša, poznejša pravnica. Leta 1910 je služboval kot srednješolski profesor v Pazinu, leta 1911 pa v realki v Idriji, kjer mu je za pljučnico umrl nekajmesečni sin. Jeseni leta 1912 se je preselil v Kranj, kjer je služboval kot gimnazijski profesor do leta 1924. Tu mu je za črevesno boleznijo umrl štiriletni sin Vasko, žena pa je leta 1922 hudo zbolela in ležala v ljubljanski bolnišnici zaradi operacije ščitnice. Iz zaobljube, da bi ozdravela, je sežgal rokopis romana Bogovec Jernej in ga potem spet napisal. Roman je snoval tako intenzivno, da je celo Pregljevo družino prežel preganjavični duh Jernejeve družine iz romana.

V Kranju se mu je leta 1913 rodil sin Marij, poznejši slikar in profesor ljubljanske Akademije za likovno umetnost; leta 1920 pa hči Bazilija (Lija), poznejša zdravnica in psihiatrinja. »Včasih mu je bila še družina, ki jo je imel rad in jo potreboval, pretesna.« (Bazilija Pregelj) Leta 1921 je goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej (zadnji goriški nadškof slovenskega rodu, zagovornik slovenskih pravic in žrtev italijanskega fašizma) v posebni okrožnici, ki ni bila namenjena javnosti, ampak samo duhovnikom goriške nadškofije, obsodil Pregljevo novelo Matkova Tina kot blasfemično in roman Plebanus Joannes kot »nedostojno« upodabljanje duhovnikov. Toda leta 1922 sta v Ljubljanskem škofijskem listu dva članka zavrnila goriško okrožnico in njeno ozko pojmovanje književnosti; pritrjujoče ju je ponatisnil Ljubljanski zvon.

Leta 1918 je kazalo, da bo Pregelj dobil službo v Ljubljani, v II. gimnaziji, Poljane, Strossmayerjeva ulica 1, toda ker ni bilo na voljo stanovanja, se je nova zaposlitev odmaknila. Prijatelj, jezikoslovec dr. Anton Breznik (→ Ivan Hribovšek, → Anton Vodnik, → Jože Udovič) ga je prepričeval, naj kandidira za profesorsko mesto na germanistiki nove ljubljanske univerze, toda Pregelj je dvomil o uspešnosti kandidature, poleg tega je hotel ohraniti čas za pisanje svojih literarnih del. Službo v Ljubljani je dobil leta 1924, vendar se je prvo šolsko leto iz Kranja vozil z vlakom, ker ni takoj našel družinskega stanovanja. V ● Klasični gimnaziji, sedaj Prežihova ulica 8 (I3č), današnja Osnovna šola Prežihovega Voranca, je do leta 1938 poučeval slovenščino. Pri pouku je z velikim znanjem presegal gimnazijske okvire, zato je pritegnil samo najbolj zainteresirane dijake. Kljub občasni jezi ni bil strog profesor; navznoter je bil mehak značaj.

Leta 1925 se je z družino preselil v Ljubljano; od oktobra istega leta so stanovali v stari hiši ob velikem skladišču in delavnicah, ● Vegova ulica 8/I (66c); od avgusta 1929 do avgusta 1933 ob ● Gosposvetski cesti 10/II (66č), nasproti protestantske cerkve; od avgusta 1933 v takratni ● Gajevi ulici 9/I, sedanja Štefanova ulica (66d), od julija 1939 (ker je počila vodovodna cev, skoraj zalila Pregljevo sobo in poškodovala stanovanje) pa na ● Poljanskem nasipu 14/IV (66e), v tako imenovani Rdeči hiši, skozi katero gre tudi Gestrinova ulica. V tem stanovanju je živel do smrti in ga vzljubil, ker je skozi njegovo okno lahko gledal hribe, na katere nazadnje ni več mogel.

Po preselitvi iz Kranja v Ljubljano je z Bazilijo več let vsako popoldne, ob vsakem vremenu in vseh letih časih hodil na sprehod po Ljubljani in okolici: ● Botanični vrt, Ižanska cesta 15 (66f); ● Grad (66g), ● Golovec (66h), Barje, Rudnik, Mestni log, ● Rožnik (66i), Šišenski hrib, Koseze, Podutik, Toško čelo, Glince, Stanežiče, Šentvid, Medvode, Komenda, Brod, Tacen, Ježica, Rašica, Gameljne, Dobeno, Studenec, Polje in še kod. »Še v družbi z menoj je bil samotni vandrovec. [...] Hodil je in hodil in hoja sama mu je bila v užitek in slast. Bil je ves v hoji, iz poti zlit in del poti.« (Bazilija Pregelj)

Že v Kranju je prehodil vso okolico in bližnje gorenjske hribe. Nekoč se je ob poti na Brezje zleknil in zadremal, mimoidoči romarji so ga zaradi revne obleke imeli za berača, zato so mu v klobuk, s katerim si je zastrl obraz pred soncem, vrgli precej drobiža. Z njim si je pozneje veselo privoščil gostilniško okrepčilo. Včasih se je tudi izgubil. Med hojo je snoval tudi literarna dela. S hčerjo se je pogovarjal o marsičem, toda nikoli o svoji literaturi niti o svojem otroštvu niti o mladosti, »kot da je v sebi hranil neko bolečo skrivnost«. Z vsakega razgledišča je vedno pogledal proti zahodu in omenil Tolminsko, kamor zaradi italijanskega fašizma, morda tudi sorodstvenih razmer, desetletja ni hotel. Nekaj prvih ljubljanskih poletij se je hodil včasih z Bazilijo, včasih z drugimi otroki, redko z ženo, peš kopat v ● Savo pri Ježici (66j), ki takrat še ni bila onesnažena. Pogosto je zaradi študija zgodovinskih snovi za svoja literarna dela zahajal tudi v ● Licejsko knjižnico, imenovano »Licejka«, uradno Državna študijska knjižnica (prednica sedanjega NUK-a), ki je med obema svetovnima vojnama delovala v sedanji Gimnaziji Poljane, Strossmayerjeva ulica 1 (K2). Že na Dunaju je prebil veliko časa v tamkajšnji univerzitetni knjižnici.

»Tudi Ljubljana mu ni prinesla sreče. Težko se je vživel v spremenjeno okolico in nevarnosti za dogodivščine je bilo še več. Zato se je sredi vsega kulturnega dogajanja čutil osamljenega in se je tudi sam osamil.« (France Koblar) Celo družinskih obedov ni maral, najraje je jedel sam in hkrati bral. Za politiko ni imel smisla, zato je pogosto zašel v težave. Leta 1932, ko je velik del slovenskih izobražencev bojkotiral volitve iz protesta proti srbskemu centralizmu, se je Pregelj udeležil volitev. Prijatelji so ga trdo prijeli. Leta 1933 pa je v gostilni v Dolskem vinjen govoril proti unitarizmu, zato so ga ovadili in uvedli proti njemu preiskavo. Iz Beograda so zahtevali njegov odpust iz državne službe, toda zaradi intervencije njemu naklonjenih vplivnih posameznikov so ga obsodili samo na denarno kazen.

Pisal je navadno zvečer in ponoči. Ko je začel pisati kako delo, »je nastopilo v družini posebno vzdušje« (Bazilija Pregelj). O svojih delih se je pogovarjal samo z ženo, z otroki, tudi ko so že odrasli, nikoli. Ko je pisal, je hodil samo v službo, ves preostali čas pa je porabil za pisanje. Doma se je v sobi osamil, spal le nekaj ur. V družini so bili med intenzivnim pisanjem do njega obzirnejši. Kraje, v katerih se dogajajo njegova dela, je moral osebno videti in doživeti, zato v njegovih delih prevladuje Tolminska, Ljubljane je sorazmerno malo. Ker ni videl Carigrada, je zdvomil o vrednosti svojega nastajajočega romana o sv. Cirilu in Metodu, zato je rokopis brezobzirno uničil. Družina, ki je bila prepričana o kakovosti romana, je bila zato potrta. Ko je kakšno literarno delo dokončal, je izstopil iz osame in postal spet družaben. Zahajal je v gostinske lokale in se pozno vračal domov. Te Pregljeve sprostitvene vrnitve v javnost so v družini imenovali »ekvinokcije« in se jih bali, saj so se pogosto končevale neprijetno. V gostilni ali kavarni je rad robato zabaval pivsko družbo, kar je mnoge motilo; velikokrat tudi s šalami na svoj račun. Pogosto je zahajal v ● kavarno hotela Union, Miklošičeva cesta 1 (D2b), kjer se je družil predvsem s sodelavci revije Dom in svet. Sredi leta 1926 si je na ljubljanskem velesejmu kupil turški fes in potem okajen delal z njim predstavo v omenjeni kavarni.

Leta 1923 je knjižno objavil svetopisemsko »žalno igro« Azazel, ki jo je istega leta uprizorila ● Drama, Erjavčeva cesta 1 (T3). Krstna predstava ni bila uspešna: Pregljevo besedilo je bilo prezahtevno za gledališče, v katerem je prevladoval provincialni realistični režijski koncept, zato že simbolističnih del → Ivana Cankarja in → Otona Župančiča niso znali primerno uprizoriti. Po predstavi so prijatelji Preglju na odru podarili lovorov venec, ki ga ni hotel odnesti domov. Iz njega je izpulil samo nekaj listov »ženi za v juho« in hitro odšel. Ob pisateljevi 60-letnici je isto gledališče leta 1944 pripravilo drugo uprizoritev igre. Priprave so ovirali letalski alarmi, toda uprizoritev je bila boljša od prve.

Leta 1925 je Pregelj objavil igro s pevskimi vložki Kompostelski romarji; postala je libreto za opero Hugolina Sattnerja Tajda, ki so jo leta 1927 uprizorili v ● Operi, sedaj Župančičeva ulica 1 (T2), vendar ni uspela. Leta 1933 je objavo novele Thabiti kumi v reviji Dom in svet njen urednik dr. France Koblar zaradi motiva domnevnega spolnega akta zavrnil, zato jo je Pregelj objavil v liberalno-levičarski reviji Sodobnosti. Po izidu je novelo zavrnil katoliški dnevnik Slovenec kot »blasfemijo«, takšno Slovenčevo oceno pa liberalni dnevnik Jutro. Slovenec ni hotel Preglju objaviti ugovora, zato ga je objavil v Jutru. Očitke so Preglju zasebno izražali tudi nekateri njegovi dobri znanci, npr. Finžgar v pismu. Pregelj mu je v pisemskem odgovoru ugovarjal, da je novelo narobe razumel, da je njegov »spis« »vendar čist, da bolj biti ne more, pa četudi je grob in surov«. Kot Tolminec je pismo kljubovalno sklenil: »Kesam se ne in se ne bom. Tega spovedal tudi ne!« Takšnega sprejema novele ni pričakoval niti kopice ogorčenih pisem, zato je bil prizadet in nemiren; večkrat je iskal tolažbe v pijači.

Toda kmalu po izidu novele je bilo tudi »ekvinokcijev« dokončno konec. Njegova ustvarjalna kriza se je stopnjevala, saj novel, ki jih je snoval, ni več napisal, pač pa le še nekaj spominov. Toda tudi ti ga niso mikali, saj bi moral podoživeti tudi mučne temne plati otroštva in poznejšega življenja. Leta 1938 je zbolel za pljučnico, zadela ga je tudi možganska kap. Nekaj časa je bil v ● bolnišnici, med Zaloško cesto in Ljubljanico (B2) in potem v zagrebški nevrološki kliniki. Ohromela mu je desnica, zato ni mogel več pisati z njo; tudi govoril je težko. Hodil je, kot bi »kosil«. Odtlej je bil večinoma na bolniškem dopustu, nekaj časa v službi banske uprave (v muzeju za narodopisje) in v III. in IV. moški realni gimnaziji.

Med italijansko okupacijo Ljubljane se Pregljevo ime ni smelo pojavljati v slovenskem časopisju, ker tega ni dovolil italijanski fašizem. Temu so bili Primorci, priseljeni iz pokrajine, ki je po I. svetovni vojni pripadla Italiji, sumljivi, nekatere je imel za sovražnike in jih preganjal. Bazilija se je morala kot sumljiva oseba tudi zglaševati pri Italijanih. Bogomir in Marij sta bila zaprta zunaj Ljubljane. Družino so doletele tudi hišne preiskave. Po kapitulaciji Italije se je Pregljevo ime spet smelo javno omenjati. Oktobra leta 1943, ob pisateljevi šestdesetletnici, je dal njega in nekatere člane njegove družine, kljub njihovemu ugovarjanju, general Leon Rupnik pripeljati z avtom v prostore ● Pokrajinske uprave, sedaj Prešernova cesta 8 (U3), (palača predsednika Republike Slovenije), in Preglju v svojem kabinetu čestital. Izročil mu je tudi dekret o častnem mesečnem pokojninskem dodatku. Družina je vse doživljala kot aretacijo. Sprejema so se udeležili »povabljeni predstavniki kulturne javnosti«: rektor ljubljanske univerze dr. Milko Kos (zgodovinar), komisar mestne občine ljubljanske Franc Jančigaj, bivši podban dr. → Stanko Majcen, šef prosvetnega oddelka prof. Sušnik, predsednik Novinarskega društva Ruda Jurčec, glavni uredniki in kulturni uredniki »naših dnevnikov in revij« ter predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ki jo je šele Rupnik jeseni 1943 preimenoval v »Slovensko«, v kraljevini Jugoslaviji se ni smela tako imenovati zaradi srbskega unitarizma) univ. prof. dr. inž. Milan Vidmar (elektrotehnik in šahist). Ta je bil januarja 1943 navzoč pri sprejemu Akademije v svet italijanskih akademij; aprila istega leta je bil predsednik druge konzulte (sosveta) za Ljubljansko pokrajino. Je brat literarnega kritika in politika Josipa Vidmarja, ki je bil partizanski funkcionar. V povojnem komunističnem režimu niso Milana Vidmarja zaradi njegovega medvojnega delovanja v ljubljanskem javnem življenju pod okupatorjem doletele nobene sankcije. Pregelj se je skromno in nevtralno zahvalil za čestitke, rekoč, da »ostane to, kar je bil, ter da bo skušal po svojih močeh, kolikor mu je še danih, služiti domovini«. V zasebnem krogu so Preglja in njegovo obletnico počastili tudi najpomembnejši sodelavci revije Dom in svet (dr. France Koblar, dr. France Stele, pisatelj → Janez Jalen, dr. Tine Debeljak (→ France Balantič), dr. Joža Lavrenčič, → Narte Velikonja in drugi); prof. Janko Moder mu je na koncu prebral sonet z akrostihom »DRIVANUPREGLJU«.

Leta 1946 so Preglja upokojili. Odtlej je živel popolnoma odmaknjeno in osamljeno v družinskem krogu. Napisal je samo še nekaj drobcev z levico, težko je tudi govoril. Postal je še bolj molčeč. Vsak dan se je šel sprehajat na bližnji Grad, pod Golovec, redkeje na Rožnik. Obiski, ki jih že prej ni maral, so mu po bolezni postali odveč. Pač pa je rad poziral sinu Mariju za portrete. S hčerjo Natašo je po več desetletjih obiskal rojstni kraj, kjer je spet srečal brata Petra; groba staršev ni več našel. Sredi Mosta na Soči so mu domačini izročili šopek rož in ga obdarovali s košem suhega domačega sadja, pevski zbor pa mu je pod vodstvom Zdravka Muniha (očeta dirigenta Marka Muniha) zapel. Pregelj se jim je zahvalil tako, da si je odkril klobuk in vsem pomahal. Leta 1958 ga je razveselila dunajska univerza, saj mu je ob petdesetletnici njegove promocije poslala častni doktorat. Leto poprej je zbolel za urosepso. V bolnišnico ni hotel z rešilnim avtom, ampak peš, v spremstvu Bazilije. Med čakanjem na pregled je doživel šok. Nekaj časa je prebil v urološki kliniki, vendar ga niso operirali, ker se je zdravnikom zdel poseg tvegan.

Potem je doma tri leta bolehal in ni več zapustil stanovanja. Skozi okna je hrepeneče gledal Grad, Šišenski hrib in Kamniške Alpe. Novembra 1959, dva meseca in pol pred smrtjo, je v sobi na parketu padel in si zlomil kolčni sklep. Popolnoma je obležal, trpel je tudi zaradi preležanin in visoke temperature, opešal mu je sluh, postal je še bolj redkobeseden, toda ostal je potrpežljiv. Zadnje dni je bral zgodovinski roman Črtomir in Bogomila Mimi Malenšek, vendar ni prišel do konca. Zadnji dan je Bazilijo poslal na sprehod proti Rakovniku in na Grad, da bi mu povedala, kaj je tam v sončnem zimskem dnevu videla. Po vrnitvi mu je o vsem poročala, poslušal jo je in jo vmes kaj vprašal. Okrog enajstih ponoči je izdihnil. Do pogreba je ležal v mrliški vežici sv. Jožefa na ● Žalah (P4), 2. Februarja, ob 11. uri dopoldne, so ga na njegovo željo (da bi bil bližje pokrajini, po kateri je veliko hodil) pokopali na ● pokopališču ob romarski cerkvi sv. Roka v takratnih predmestnih Dravljah, sedaj Korenčanova ulica 41 (P5). Tam se je v imenu slovenskih književnikov od njega poslovil dr. France Koblar. Podatki o pokopu so vpisani v mrliško knjigo ljubljanske župnije Sv. Peter, v katero je Pregelj po svojem prebivališču spadal: pisatelj je bil »previden« (prejel je poslednje zakramente), umrl pa je zaradi »skleroze« in »srčne oslabelosti«. Pokopal ga je ljubljanski stolni kanonik France Glinšek. Grob: Zid, BL, 41.

Sin Marij je na pokopališkem zidu ob očetovem grobu naredil mozaik, na katerem se ležeči človek oklepa križa. Zraven je napis »Bog je videl in sprejel«, citat, ki ga je iz Pregljevega romana Magister Anton izbrala Bazilija. V ta grob so pozneje pokopali tudi pisateljeve otroke in vnuka Vaska (1948–1985), Marijevega sina, fotografa, filmskega režiserja in publicista, ki se je družil z ljubljansko literarno skupino »442« (prim. revijo Problemi 1968, št. 72). Fotografiji nagrobnega mozaika sta v knjigah: Bazilija Pregelj, Moj oče. Ljubljana 1983, brez paginacije, in Ivan Pregelj, zbirka Interpretacije 9, str. 57.

Po II. svetovni vojni niso v Sloveniji do leta 1962 natisnili nobene Pregljeve knjige. Ekspresionistična tematika ter motivi religioznosti, askeze in erotike, odeti v historičnost in neobaročni slog, so bili tuji ideologiji komunističnega režima, pa tudi povojnim literarnim tokovom, ki so se zaradi političnih pritiskov s težavami odmikali od idejnoshematičnega socialnega realizma in propagandnega socialističnega realizma k modernizmu. Med letoma 1962 in 1970 je France Koblar, najboljši poznavalec Pregljevega opusa, saj je bil nekdanji urednik revije Dom in svet, v kateri je pisatelj objavil večino svojih del, uredil in literarnozgodovinsko komentiral sedem knjig pisateljevih Izbranih del in jim dodal Poizkus monografije. Ta objava je Pregljev opus vrnila v slovensko literarno zavest. Leta 1983 so ideološke zavore popustile, takratnim družbenopolitičnim razmeram, ki so slavile kmečke upore, je še najbolj ustrezal Pregljev roman Tolminci. Kljub Pregljevim religiozno obarvanim delom in za ideološke fanatike spotakljive medvojne nagrade ni bilo več ovir za počastitev pisateljeve stoletnice rojstva z več prireditvami in natisi knjig. ● Slovenska matica, Kongresni trg 8 (66k), mu je v Ljubljani priredila simpozij. Posebej so se izkazali zamejci: istega leta so v Rupi pri Gorici (v Italiji) po Preglju poimenovali slovensko osnovno šolo. V Ljubljani pa še ni smela biti po njem poimenovana nobena ulica. Večino Pregljeve zapuščine je njegova družina prepustila Koblarju za lažjo ureditev Pregljevih Izbranih del, po urednikovi smrti jo je dobila njegova hči Ana Koblar Horetzky, po njeni smrti pa je prešla kot del Koblarjeve zapuščine v ● Biblioteko SAZU, Novi trg 3–5 (A).

Upodobitve Ljubljane (izbor):

Dom gospe matere Serafine (1919/1932, povest); Odisej iz Komende (1922, povest); Simon iz Praš (revialno 1924, pripoved o → Simonu Jenku); Osmero pesmi (revialno 1926, idila); Na vakance (1927, novela o pesniku Matiju Valjavcu); Salve virgo Catharina! ali Ljubljanski študentje (1928, neuprizorjena igra o jezuitskem kolegiju in mestnem središču v letu 1682); Peter Markovič, strah ljubljanskih šolarjev (1929, zgodovinska povest); Usahli vrelci (revialno 1929, spominska pripoved o ljubljanskih literarnih razmerah; tudi o Operi).

Spominska znamenja in poimenovanja:

● Pregljeva ulica (šele po osamosvojitvi Slovenije, prej pobuda zanjo iz ideoloških razlogov ni bila sprejeta).

LIT.: Bog je videl. Draveljski duhovni večeri. Uredila Marija Stanonik. Ljubljana-Dravlje 1998. – France Koblar: Slovo od pisatelja Ivana Preglja. Književni glasnik Mohorjeve družbe v Celju 5, 1960, št. 1 / 2, str. 8–9. – Isti: Ivan Pregelj. Poskus monografije. V: I. Pregelj: Izbrana dela VII. Celje 1970, str. 401–520. – Pogovor s Sašem Vugom, 16. 9. 2013. – Bazilija Pregelj: Moj oče. Ljubljana 1983 [s portreti pisatelja in nekaterih članov družine, ki so delo Marija Preglja]. – Bogo Pregelj: Spremna beseda. V: I. Pregelj, Tolminci. Ljubljana 1965, str. 247–265. – Ivan Pregelj. Uredil Marjan Dolgan. Ljubljana 1999 (Interpretacije, 9).