Prostor slovenske literarne kulture

12. IVAN CANKAR (1876, Vrhnika – 1918, Ljubljana) [...]

Pesnik, pripovednik in dramatik. Velika oseba slovenske književnosti; avtor pesniške zbirke Erotika, romanov Hiša Marije Pomočnice, Na klancu in Martin Kačur, povesti Hlapec Jernej in njegova pravica, zbirke črtic Podobe iz sanj, dramskih del Za narodov blagor, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hlapci in Lepa Vida ter polemične knjige Bela krizantema.

Bil je osmi od dvanajstih otrok v družini vrhniškega krojača, ki je po obrtniškem propadu prepustil skrb za družino ženi, odšel delat na tuje in se družini odtujil. Tej je v pisateljevem tretjem letu pogorela hiša, zaradi česar je morala kot takratni gostači menjavati revna vrhniška prebivališča. Kljub neurejenim družinskim razmeram in revščini je Cankar končal ljudsko šolo z odličnim uspehom. Kot otrok je Ljubljano včasih gledal od daleč, izpred cerkve na Žalostni gori pri Preserju ali s horjulskih hribov, kamor je hodil »po prešce« (hlebčki, ki so jih ljudje podarjali otrokom in beračem pred praznikom vseh svetih 1. novembra), in mesto idealiziral.

V Ljubljano je prvič prišel jeseni leta 1888, ko je začel hoditi v realko (nižja srednja šola tehniške usmeritve) v ● Vegovi ulici 4 (I2a). Na izbiro te šole je vplivala Cankarjeva nadarjenost za risanje, šolanje v realki je bilo leto dni krajše od gimnazijskega, kar je pomenilo manj stroškov in hitrejšo pridobitev poklica. Mati si je obetala, da bo dobil podporo vrhniških veljakov, vendar se to ni zgodilo. Poleg tega se je v realki šolalo veliko vrhniških dijakov, tudi iz premožnih družin, zato je šola veljala na Vrhniki za ugledno. Realko je obiskoval do konca šolskega leta 1894/95, maturiral je leta 1896. V I. razredu je imel težave zaradi nemškega učnega jezika, vendar je bil že v II. in III. razredu odličnjak, v IV. razredu pa mu je slabša ocena iz kemije onemogočila odliko. Od III. razreda (1890) do konca šolanja na realki je dobival štipendijo Kranjske hranilnice v znesku 50 goldinarjev letno, kar ni zadostovalo niti za stanarino, zato je trpel pomanjkanje in pogosto stradal. V nižjih razredih se je odlikoval posebno v risanju, ves čas realke je bil odličen v slovenščini. Od V. razreda je bil povprečen dijak s kakšnim popravnim izpitom, na primer iz opisne geometrije in fizike. Negativno oceno je dobil tudi pri petju, ki ga je poučeval Anton Foerster, skladatelj in avtor prve slovenske opere Gorenjski slavček. Vzroki slabšanja Cankarjevega šolskega uspeha so bili: slab gmotni položaj (prepičla štipendija), vedno večje zanimanje za književnost in boemstvo, ki je bilo deloma posledica njegovega značaja, deloma pa njegove revščine. Zaradi telesne šibkosti je bil v višjih razredih oproščen telovadbe. Proti koncu šolanja v realki se je povečevalo število njegovih neopravičenih izostankov pri pouku, kar je poslabšalo njegovo oceno iz vedenja, poleg tega je moral plačati šolnino, katere je bil prej oproščen.

Njegov največji zaščitnik je bil profesor slovenščine Fran Levec, ki je odkril Cankarjev literarni talent. Pisatelj se ga je pozneje v svojih delih večkrat hvaležno spominjal. Levec je tudi preprečil Cankarjevo izključitev iz realke sredi VII. razreda zaradi neopravičenih izostankov od pouka; Cankarja so potem samo disciplinsko kaznovali. Poleg tega ga je Levec uvedel v revijo Ljubljanski zvon in mu bil začetni literarni mentor. Zaradi Levčeve utemeljitve je Cankar leta 1907 prejel državno umetniško nagrado v znesku 400 kron, čeprav je bil Levčev vzor literarni realizem, ne pa findesiclovske smeri, katerih privrženec je bil Cankar.

Materi je uspelo prepričati »strica Šimna«, očetovega polbrata, da je Cankar po prihodu v Ljubljano stanoval pri njem na ● Vodnikovem trgu 5 (12a) v pritličju levo z vhodom iz veže. Stric je bil uradni sluga pri okrajnem glavarstvu in je bil do nečaka brezobziren; včasih ga je tudi pretepal. Cankar se je slabo hranil, spati je moral v majhni sobici, na bodeči slamnici, položeni na skrinjo. Posebno teta, Šimnova žena, mu je očitala beraštvo in ga spravljala v obup. Ker mati ni mogla redno plačevati mesečne najemnine 10 goldinarjev in ker je Cankarja mučila enureza (mokrenje postelje), je stric nečaka pred novim letom 1889 grdo odslovil. Ta se je premražen, sestradan in zagrenjen zaradi očitkov revščine vrnil peš po »cesarski cesti« domov, na Vrhniko. Te sorodnike je maščevalno prikazal v črtici Stric Šimen, noveli Na pragu in povesti Življenje in smrt Petra Novljana.

Čeprav se ni več hotel vrniti v ljubljansko šolo, ga je mati opogumila, saj je bila prepričana o njegovi nadarjenosti. Pri vrhniških veljakih je izprosila nekaj denarja in našla sinu po novem letu 1889 novo bivališče pri strogi dijaški gospodinji Ani Merjašič v II. nadstropju Romove hiši na ● Poljanskem nasipu 10 (12b) (v njej so stanovali že → Prešeren, → Levstik in → Zofka Kveder). Pri tej gospodinji je Cankar ostal dobra tri leta in pol kot »posteljaš« (imel je najeto samo posteljo, hrane pa ne).

Posebno v prvih treh letih šolanja v realki se je hranil v ● Ljudski kuhinji pod Gradom, Streliška ulica 12 (12c) (sedaj je v njej Waldorfska šola), v dobrodelni ustanovi, ki je dajala revnim Ljubljančanom, posebno dijakom, hrano zastonj ali po nizki ceni. V Ljudski kuhinji je stala posebna »dijaška miza«, katere ustanovitelj in podpornik je bil nabožni pesnik in pripovednik, urednik glasila Zgodnja Danica in stolni kanonik Luka Jeran. Ta je »posteljašem« izdajal posebne »marke«, s katerimi so na stroške raznih dobrotnikov ali pa zastonj dobivali kosila. Med temi »posteljaši« je bil tudi Cankar, ki je Jerana upodobil v črtici Zgodba o nepoštenosti in povesti Grešnik Lenart.

Gospodinja Merjašičeva ga ni marala zaradi njegove revščine in nerednega plačevanja. Kot prvošolec je prebival na Poljanskem nasipu 10 od januarja do konca šolskega leta 1889, ko se je kot drugošolec z gospodinjo preselil v hišo gostilničarja in branjevca Andreja Černeta ● Slovenska cesta 10 (12č), vogalna stavba Slovenske ceste in Gregorčičeve ulice, prej Gradišče, kjer je prebival v prvem nadstropju, spet kot »posteljaš«, do konca četrtega razreda leta 1892. Doživetja iz tega časa je Cankar pozneje upodobil med drugim v črticah Desetica, Mater je zatajil in Rožni venec. V tem času pa je že pisal pesmi in prozo. Ob vsakih počitnicah se je peš vračal domov, na Vrhniko.

Dijaki sostanovalci in sošolci v realki so Cankarja imeli za resnega, nekateri pa za filistra in čudaka, ker je bil bolj samotarski in vedno s kakšno knjigo v roki. Rad je zahajal v ● licejsko knjižnico na sedanjem Vodnikovem trgu (K2), ki so jo po potresu porušili; sedaj je tam živilska tržnica. Razlika med njim in bolje preskrbljenimi sošolci je vzbujala v njem občutke manjvrednosti. Pogosto je bil lačen, raje kot v šolo je odhajal v ● park Tivoli (12d) in tam bral knjige.

Po približno treh letih realke je do konca šolanja v tej šoli, torej med letoma 1892 in 1895, hodil na kosilo v hišo odvetnika, politika slovenskega liberalizma in postromantičnega pisatelja → Ivana Tavčarja na ● Breg 10 (12e). Pisateljeva žena Franja, ki je bila dobrodelna organizatorka ljubljanskih liberalnih žensk in delovala na karitativnem področju (→ Murn), je nekaterim revnim, vendar pridnim dijakom brezplačno dajala hrano. Cankar ji je v zahvalo posvetil pesem, ki so jo Nemci uničili med okupacijo na Tavčarjevem posestvu na Visokem v Poljanski dolini. V Tavčarjevi hiši si je tudi izposojal knjige iz pisateljeve knjižnice. Pred maturo je bilo Tavčarjeve naklonjenosti konec, kajti Cankar se je po njegovem mnenju vedel predrzno in žaljivo, poleg tega pa ni vračal izposojenih knjig in jih je celo zapravil. Po splošnem ljubljanskem mnenju naj bi Cankar Tavčarja pozneje maščevalno upodobil kot liberalnega dr. Grozda v satirični komediji Za narodov blagor, kar je Cankar Tavčarju v neohranjenem pismu in v posvetilu h knjižni izdaji iste komedije, ki mu jo je daroval leta 1901, zanikal. Do javnih sporov ali obračunov med njima pa ni nikoli prišlo. Cankar je ohranil do liberalnega veljaka in postromantičnega pisatelja Tavčarja navzven hvaležnost in spoštovanje, Tavčar pa do lumpenproletarskega boema, izzivalnega findesiclovskega književnika in pikrega satirika vzvišeno užaljenost. Cankarju je po smrti priznaval literarno nadarjenost in dober stil, njegove ideje pa zavračal.

Od V. do VII. razreda realke je Cankar stanoval na ● Gornjem trgu 24 (12f), v dvoriščni hiši pri krojaču Antonu Repovšu. Z njim je stanoval tudi njegov najmlajši brat Karel/Karlo, ki je prišel v gimnazijo. Po potresu 1895 je Cankar to stanovanje zapustil, ker ga ni zmogel več plačevati.

V šolskem letu 1892/93 je postal član skrivnega dijaškega literarnega društva Zadruga (1892–1898), kajti takratni šolski predpisi so takšna društva prepovedovali. Njeni člani so se najprej shajali v zasebnih stanovanjih, najprej v ● Streliški ulici 4 (12g) (hišo so podrli leta 1956 ob gradnji predora pod Ljubljanskim gradom), na Mestnem trgu, nekaj časa v podstrešni sobi na ● Drenikovem vrhu na Rožniku (12h) (ker je bil gospodarjev sin Bojan Drenik član literarne skupine Zadruga; tu je Cankar bral somišljenikom svojo prvo natisnjeno pesem Ivan Kacijanar, ki je izšla leta 1893 v reviji Ljubljanski zvon). Cankar se je v društvu hitro uveljavil, vendar se mu s svojim značajem ni prilegal, poleg tega ga je kmalu prerasel; leta 1896 so ga zaradi nerednosti, nediscipline in velike kritičnosti do spisov sočlanov iz društva izključili. V njem je spoznal → Ketteja (s katerim se je najbolje razumel), → Murna in → Župančiča. Vse je uvedel v Ljubljanski zvon, katerega sodelavec je bil od leta 1893.

Šolsko leto 1894/95 se je v Ljubljani zaradi potresa predčasno končalo ob veliki noči. V realko so nastanili 200 brezdomcev. Dijaki so dobili spričevala na podlagi ocen iz zadnje konference, samo maturantje so nadaljevali pouk do začetka junija 1895. Cankar je približno takrat ostal brez hrane pri Tavčarju in stanovanja pri krojaču Repovšu, ki se je preselil v Gosposko ulico. Ker Cankar ni imel denarja, je ostal na cesti. Ta položaj ni omogočal, da bi se pripravljal na maturo. S Kettejem (ta je dobil negativno oceno iz vedenja in bil izključen iz gimnazije, ker ni mogel plačati šolnine; preživljal se je z inštrukcijami) sta živela boemsko. Zatekla sta se v zasilno barako ● na Ledini, blizu Komenskega ceste (12i), zgrajeno za ljudi, ki so po potresu postali brezdomci. Tam je Cankar staknil garje, zato je moral za nekaj dni v bolnišnico. Pri maturi julija 1895 je padel iz fizike, pri popravnem jesenskem izpitu tudi, zato je bil za eno leto odklonjen. Poletje je preživel na Vrhniki. Jeseni 1896 sta se s Kettejem naselila pri Mariji Meglič, čevljarjevi vdovi, v Vodmatu, ● Ravnikarjeva ulica 7; ulice ni več, ker so tam sezidali Klinični center, zato je na zemljevidu zaznamovana točka med Njegoševo cesto ter Bohoričevo in Korytkovo ulico (12j). Stanovala sta v vdovini neogrevani podstrešni sobi.

Šolsko leto je bilo za oba dijaka, ki sta privatizirala, eno najtežjih: šolski neuspeh sta spremljali revščina in lakota, bila sta slabo oblečena in slabo obuta. Kadar sta dobila kakšen honorar za objavljeno literarno besedilo, sta se skromno hranila v Ljudski kuhinji. Pogosto sta zahajala v gostilno ● v Kravji dolini 28, danes Vidovdanska cesta (D1c) (hišo so podrli leta 1911), ki je bila last družine Franzot. Kmalu so jo dali v najem, sami pa so se preselili v Šiško, kjer so vzeli v najem ● gostilno Reininghaus v današnji Frankopanski ulici (D1č), stanovali pa so v hiši nasproti sedanje gostilne Keršič. Tja je Kette hodil poučevat Franzotove otroke. Po Kettejevem odhodu v Novo mesto je njegove inštrukcije otrok prevzel Cankar. Kette in Cankar sta si težave lajšala s humorjem. Odmev te dobe je opazen v Cankarjevih delih Konec literarne krčme in Menice.

Cankar je ostal v Vodmatu do opravljene mature julija leta 1896. Oktobra 1896 je odpotoval na Dunaj, da bi tam študiral na gradbenem oddelku tehniške visoke šole. Velemesto ga je očaralo in s svojimi kavarnami prijalo njegovi boemski naravi. Ker ga študij tehnike ni zanimal, ga je že po nekaj predavanjih opustil. Zato je štipendijo, ki jo je dobival od kranjskega deželnega odbora v znesku 20 goldinarjev mesečno, izgubil decembra 1896. Odločil se je, da se bo posvetil književnosti, saj mu je Dunaj odprl nove literarne razglede. Ob koncu prvega semestra, marca 1897, se je vrnil na Vrhniko, k materi. Na Dunaj se ni mogel vrniti, ker ni imel denarja. Po materini smrti septembra istega leta se je preselil v Ljubljano, saj so ga po Vrhniki opravljali zaradi dunajskega študijskega poloma. V Ljubljani je nekaj časa stanoval z bratom Karlom in bratrancem → Izidorjem Cankarjem pri dijaški gospodinji Marjeti Božič v pritličju ● Streliške ulice 20 (12k). Gospodinja je bila nepismena, dijakom je prepovedovala branje romanov. Cankar ji je kazal svobodomiselnost in ji neredno plačeval stanarino. Med bivanjem pri Božičevi (od oktobra do božiča 1897) je zahajal v slaščičarno Jakoba Zalaznika na ● Starem trgu 21 (D1d), kjer je nastalo prijateljsko razmerje z uslužbenko Josipino Repenšek. Po sporu z Marjeto Božič se je odselil. Živel je od honorarjev za svoja literarna dela, hranil se je v Ljudski kuhinji. Nameraval se je kje zaposliti, vendar to ni ustrezalo njegovi nestanovitni naravi. V letih 1897–1898 je občasno po nekaj dni prenočeval pri Murnovi gospodinji Polonici Kalan v ● Cukrarni na Poljanskem nasipu (12l). Ta stavba se pojavlja v več Cankarjevih delih.

Maja 1898 se je Cankar seznanil s sedemnajstletno Ano Lušin, siroto, ki je s sestro Minko stanovala pri mačehi in njenem možu Alfonzu Pelanu ● v Kolizeju, ob Gosposvetski cesti (12m), nasproti hotela Lev, sedaj je podrt. Pozneje je končala učiteljišče in poučevala na Štajerskem. Imela je tudi literarne ambicije. Cankar se je z njo sestajal v tivolskem brezovem gaju ali v majhnem parku na južni strani Kolizeja, ki ga danes ni več. Po Cankarjevem odhodu na Dunaj se je zveza pretrgala, se spet obnovila, vendar na prijateljski ravni, saj se je Cankar zaljubil v njeno sestro Minko, ko je bila ta na Dunaju. Ani je posvetil več pesmi v zbirki Erotika, bila mu je model za nekatere osebe v drami Jakob Ruda, v Tujcih in nekaterih črticah. Nekaj sledov je v njegovih delih zapustila tudi Minka.

Julija 1898 je odpotoval k sorodnikom v Pulj. Tam je prebival do sredine oktobra 1898, misleč, da si bo našel kakšno službo. Ker je ni, se je vrnil v Ljubljano, kjer je ostal dober mesec pri teti Mariji v Vodmatu, ● Zalokarjeva ulica 8 (12n), (ne obstaja več, ker je sedaj tam Klinični center), vdovi, ki se je preživljala z oddajanjem stanovanja dijakom. Pri njej sta nekaj časa stanovala tudi Cankarjev brat Karel in njun bratranec Izidor, oba gimnazijca. Novembra 1898 se je odpeljal na Dunaj, vendar zaradi pomanjkanja denarja in volje ni bilo s študijem nič.

Leta 1899 je po priporočilu → Antona Aškerca in Frana Levca izdal pri ljubljanskem nemškem založniku Ottomarju Bambergu pesniško zbirko Erotika. Z delom honorarja je Cankar plačal materin pogreb. Ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič je kupil vse dosegljive izvode zbirke (menda 700 od 1000), češ da je nemoralna (v njej posebno cikel Dunajski večeri), in jih dal sežgati v ● škofijski palači, Ciril-Metodov trg 4 (12o). Sežig je vzbudil ostro polemiko v liberalnem in katoliškem časopisju, kar je bila dobra reklama za Cankarjevo književnost. Ker je ostal lastnik avtorskih pravic zbirke, jo je leta 1902 spet izdal, vendar spremenjeno; tokrat pri velikodušnem založniku Lavoslavu Schwentnerju. Pri njem je pozneje izdal večino svojih knjig in od njega izmoledoval več predujmov, kot je zanje napisal knjig. Ponatis zbirke ni vzbudil večjega odmeva, tudi prodajali so jo slabo. Cankar se je medtem že preusmeril v pripovedništvo in dramatiko, ki sta tudi za kritiko in občinstvo postala bolj zanimiva.

Leta 1900 so mu v ● Deželnem gledališču, sedanja Opera v sedanji Župančičevi ulici 1 (T2) krstno uprizorili dramo Jakob Ruda v režiji Čeha Rudolfa Inemanna, vendar je Cankar ostal na Dunaju in se ni udeležil krstne predstave. V gledališče je poslal brata Karla, da mu je poročal o predstavi dela, ki ga je Cankar že imel za »preveč nezrelo«. Toda uprizoritev je bila uspešna, kritike večinoma ugodne, kar je avtorju godilo. Strankarske bodice v recenzijah, ki so segle tudi v kulturne razmere, pa so povzročile dodatno polemičnost.

Na Dunaju je živel ubožno, od honorarjev za literarna besedila. Nekateri so bili sorazmerno veliki, toda Cankar ni znal ravnati z denarjem. Najdlje, s presledki skoraj 10 let, je preživel v tamkajšnjem XVI. mestnem okraju Ottakring, ki je bil takrat delavsko naselje. Cankarjevo podnajemniško prebivanje pri tamkajšnji družini Lšffler, ki je skromno živela v solidni večstanovanjski stavbi Lindauergasse 26 (sedaj je na njenem lepo obnovljenem pročelju vzidana spominska plošča) in se preživljala z izdelovanjem kravat, se je sprevrglo v zapleteno razmerje. Cankar je postal delni skrbnik družine in nadomestek očeta, posebno obema sinovoma, se najprej zaljubil v njuno ločeno mater, gospodinjo Albino, potem pa v njeno hčerko Steffi (Stefanie), ki je postala njegova zaročenka. Kot najprej materi je tudi hčeri obljubljal zakon in ji celo preskrbel poročno obleko. Ravnatelj Marijanišča, Poljanska cesta 26, Andrej Kalan (→ Izidor Cankar) mu je za poroko celo posodil 1000 kron, vendar ni bilo s poroko nič. O vračilu denarja ni poročil, Cankar ga verjetno ni nikoli vrnil.

Cankar je z Dunaja večkrat obiskal Ljubljano, predvsem iz literarnih razlogov: npr. od konca oktobra 1903 do začetka februarja 1904, ko so mu januarja v Deželnem gledališču krstno uprizorili dramo Kralj na Betajnovi. Osebno je vodil vaje za svojo dramo, začetka krstne uprizoritve se ni udeležil, živčen je sedel v tetinem ljubljanskem stanovanju in pil pivo. Najel je dijaka, ki mu je prišel po I. dejanju iz gledališča sporočit, kakšen je bil odziv občinstva. Ko je izvedel za uspeh, je odšel v gledališče in se po II. dejanju zahvaljeval občinstvu za viharen aplavz iz lože svojega založnika Schwentnerja. Stanoval je pri teti Mariji, ki se je bila preselila iz Vodmata (Cankar je tudi tam stanoval pri njej) v ● Križevniško ulico 11 (12p).

Satirično komedijo Za narodov blagor pa mu je isto gledališče skoraj sedem let odlagalo, ker so se ob njej čutili prizadeti liberalci, predvsem pa ji je iz njihovih vrst nasprotoval rivalski in vplivni gledališki tajnik → Fran Govekar. Z njim se je Cankar zapletel v ostro polemiko, katere del je tudi članek Krpanova kobila in po njem imenovana knjiga. Šele ko je Govekar prenehal biti intendant, so jo leta 1906 krstno uprizorili; režiral jo je Čeh VilŽm Taborský. Cankar se uprizoritve zaradi pomanjkanja denarja ni udeležil, ostal je nemiren na Dunaju, k predstavi je poslal založnika Schwentnerja in kmalu izvedel, da je bila »triumf«. Bilo je »dokazano, da so napredni [liberalni] prvaki sami falotje in njihove žene same vlačuge«, je poročal eden izmed časnikov, ki so se zaradi komedije spet zapletli v divje medstrankarsko obračunavanje. Obisk gledalcev je bil velik, finančni uspeh gledališča tudi, dramatikov pa ne, kar je Cankar, ki je bil kronično brez denarja, obžaloval.

Pač pa je Cankar pripotoval v Ljubljano konec marca 1907 (tega leta je postal član Jugoslovanske socialnodemokratske stranke) in v njej ostal do jeseni, ker je kandidiral pri državnozborskih volitvah za državnega poslanca na listi te stranke v volilnem okraju Litija-Višnja gora-Radeče. Sklepati je mogoče, da je kandidaturo sprejel, ker se je naveličal dunajske zveze s Steffi, ker mu je bila strankina ideologija blizu, deloma pa iz gmotnih razlogov, saj mu je stranka plačala njegovo bivanje na Slovenskem. Njegov bistroumni bratranec Izidor, avtor romana S poti, je že leta 1903 sporočil v pismu Ivanovemu bratu Karlu, da je Ivan sicer »premeten« in »duhovit«, toda za marsikatere trditve »nima podlage« in da v marsičem »mož ni trden«. Leta 1907 pa je Izidor poročal Karlu, da je Ivan »sedaj ves v politiki, a je ostal tudi pri tem samo umetnik, to se pravi: napol je otrok in napol pijanec. Socialistom veruje kot otrok [...] in zida Slovencem komunistične gradove, kot delajo ljudje v prvem blaženem stanju zastrupljenja z alkoholom. Sicer pa težko, da ne pride čas, ko bo dejal, da je vlekel in potegnil vse socialiste«.

Cankar je najprej stanoval v ● hotelu Ilirija, Kolodvorska ulica 22, sedanja številka 6 (D2c), pri gostilni Stari Tišler (pred sedanjo stavbo je tukaj stala hiša, v kateri se je rodila → Zofka Kveder). Potem je bil tri mesece gost Etbina Kristana in njegove žene Ade v hiši ● Masarykova ulica 44 (12r), ki je stala ob križišču z Resljevo cesto, sedaj porušena. Tam je v vrtni uti, ki je tudi ni več, napisal delo Hlapec Jernej in njegova pravica, ki si ga je najprej zamislil kot volilni propagandni spis. V zadnji tretjini aprila 1907 je stanoval pri inženirju Antonu Štebiju na ● Gosposvetski cesti 6 (12s) (v vogalni hiši na desni strani začetka Kersnikove ulice, v kateri je bil pozneje gostinski lokal Slavija).

Pri Kristanu je prebival tudi decembra 1907 in v začetku januarja 1908, ko je z Dunaja pripotoval zaradi priprav krstne uprizoritve Pohujšanja v dolini šentflorjanski v Deželnem gledališču decembra 1907. Avtor se je udeležil vaj. Gledališče je bilo »natlačeno polno«. Predstavo, ki je doživela pri občinstvu uspeh, si je ogledal v intendantovi loži. Intendant in igralka Jacinte sta ga hotela ob končnem aplavzu odvesti na oder, toda Cankar je vzvišen ostal v loži in se priklonil samo študentom, ki so mu najbolj bučno ploskali. Uprizoritev je spet razvnela ljubljanske časnike, katerih recenzenti so delo večinoma s strankarskih stališč trgali, redki hvalili. Sicer pa tudi Cankar ni bil imun pred šentflorjansko nenačelnostjo, saj je svoja literarna dela zaradi honorarjev objavljal v publikacijah, ki so idejno pripadale vsem takratnim političnim strankam: socialnodemokratski, liberalni in katoliški, poleg tega še pri rosnih feministkah in celo pri celovški Mohorjevi družbi; za njeno zbirko »Slovenske večernice« je svoja dela še posebej oportunistično obrusil.

Ko je bil Cankar strankarski kandidat na volitvah, je nastopil na več agitacijskih shodih v svojem volilnem okrožju in aprila 1907 tudi v dvorani ● Mestnega doma ob Krekovem trgu (D6), pri predoru pod Gradom. Čeprav na volitvah ni pričakoval zmage, ga je poraz potrl. Potem se je umaknil iz dnevnega političnega življenja. Toda v Mestnem domu je pozneje še nekajkrat predaval. Leta 1911 o pesniku Josipu Murnu ob 10-letnici njegove smrti. Aprila 1913 pa je v predavanju Slovenci in Jugoslovani obsodil unitaristične načrte (odpoved jezikom in podreditev kultur južnoslovanskih narodov jeziku in kulturi enega južnoslovanskega naroda) in novi ilirizem Frana Ilešiča (enotni knjižni jezik vseh južnoslovanskih narodov naj bi postala srbohrvaščina). Ker je Cankar javno napadel avstrijsko zunanjo politiko, je policija delavsko društvo Vzajemnost, ki je organiziralo predavanje, razpustila, pisatelj pa se je moral 9. maja in 21. avgusta zaradi predavanja zagovarjati na sodišču, ● sodna palača, Tavčarjeva ulica 9 (U1), in bil obsojen na teden dni zapora, ki ga je odsedel septembra istega leta v ● sodnih zaporih, ki so bili za sodiščem, ob sedanji Miklošičevi cesti (Z2); na tem prostoru stoji sedaj hotel, nasproti Kinoteke.

Leta 1907 se je seznanil tudi z ljubljansko družino sodnega svŽtnika Alojzija Kesslerja in njegove izobražene žene Marije, ki je imela smisel za književnost. Štiri hčerke so naprosile mater, da je s posredovanjem založnika Schwentnerja poslala Cankarju vabilo, naj jih obišče v I. nadstropju hiše na ● Rimski cesti 12 (12š). Cankar se je pri njih udomačil in zahajal k njim tudi pozneje, ko se je družina Kessler leta 1908 preselila na ● Prešernovo cesto 4 (12t). Že ob prvem srečanju se je zaljubil v eno izmed njihovih hčera, sedemnajstletno dijakinjo višje dekliške šole v liceju Mici. Ta ga je cenila kot pisatelja, ni pa se vanj zaljubila, saj je med njima obstajala starostna razlika, oviri sta bili tudi njegovo boemsko življenje in materina skrb za Mici. Ker je Cankar h Kesslerjevim pripeljal še druge književnike (med njimi Otona Župančiča, ki se je pozneje poročil z Micino sestro Ani) in umetnike, je nastal pri Kesslerjevih literarni salon, v katerem so brali svoja dela in gojili družabnost. Cankar je Kesslerjevo stanovanje ob Rimski cesti upodobil v povesti Novo življenje. Kesslerjeva dekleta so ga obiskovala tudi pozneje, ko se je naselil na Rožniku. Medtem se je Cankarjev odnos do dunajske zaročenke Steffi že ohladil.

V Ljubljani se je mudil tudi od maja do decembra 1908 (vmes je predaval v Trstu, zahajal na Bled h Kesslerjevim in se seznanil z učiteljico Mileno Rohrmann). Poleti 1909 je odpotoval v Sarajevo, k bratu Karlu, ki je postal duhovnik, tajnik tamkajšnjega hrvaškega nadškofa dr. Josipa Stadlerja in uspešen urednik sarajevskega »Hrvatskega dnevnika«, ki je izhajal pod nadškofovim pokroviteljstvom. Karel, ki je Ivanu kljub nazorskim razlikam gmotno pomagal, si je tudi prizadeval, da bi ga odtegnil od dunajske družine, saj se mu je zdela neprimerna, še bolj neprimerna pa poroka s Steffi. V stavbi sarajevske nadškofije, kjer je Cankar prebival, so zavestno tolerirali njegove boemske razvade in njegovo popivanje, vendar se je kmalu sam discipliniral, se prostovoljno spet zbližal s katoliško vero, šel k spovedi in k obhajilu, kar je med I. in II. svetovno vojno mučilo ljubljanske levičarske in komunistične kulturnike, saj so koprneli po Cankarju, ki bi bil čisti ateist. Zanimivo je, da je Cankar takrat snoval dramo Hlapci. Novembra pa ni odpotoval iz Sarajeva na Dunaj, ampak v Ljubljano. Steffi je v pismih vzbujal lažne upe, leta 1910 pa je dokončno pretrgal z njo vse stike. Prizadeta Cankarjeva nevesta se je pozneje na Dunaju dvakrat poročila, obakrat nesrečno. Nazadnje je ostala sama in se preživljala z majhno živilsko trgovino. Cankarja je preživela za več kot 40 let. Občasno so jo obiskovali cankarjeslovci, poizvedovali po preteklosti razvpitega književnika in revi odpirali srčne rane. Tudi Cankarja je, kot je razvidno iz nekaterih črtic, zaradi nje grizla vest, toda k Steffi se ni nikoli več vrnil.

Po vrnitvi iz Sarajeva v Ljubljano novembra 1909 se je naselil v sobi drugega nadstropja v ● hotelu Tivoli, imenovanem »Švicarija« (D2č) (zaradi alpskega sloga; Pod turnom 4, za Tivolskim gradom, v katerem je Mednarodni grafični likovni center). Večino dneva je prebil v tako imenovani »kmečki sobi« v I. nadstropju v debatah z boemsko druščino umetnikov, igralcev in književnikov, ki so redno prihajali iz mesta, ali pa pisal, če ni bilo gostov. Pozimi 1909/10 se je v krokarski skupini družil tudi s pesnikom, pisateljem in prevajalcem Vladimirjem Levstikom (1886–1957), ki se je s Cankarjem nekaj časa dobro razumel, januarja 1910 pa sta se sporekla, Levstik ga je v pijanosti celo »treščil po tleh«; med I. svetovno vojno sta se spet pobotala.

Leta 1910 mu je Schwentner, od katerega je takrat Cankar izmolzel že 4000 kron predujmov, zato je njuno nadaljnje sodelovanje viselo v zraku, natisnil družbenokritično dramo Hlapci, ki je ljubljansko gledališče ni smelo uprizoriti. Deželna vlada je namreč uvedla proti drami cenzurni postopek, saj naj bi bila nevarna za »javni red in mir«. Dramo so poslali celo cenzurnemu sosvetu dunajske vlade, kar je pomenilo, da je še najmanj dve leti ne bodo mogli uprizoriti. Cankar jo je potem po nasvetu cenzurnega sosveta sam prostovoljno umaknil, ker je s tem dosegel, da je prepoved uprizarjanja veljala samo na Kranjskem. Računal je na uprizoritev v Pragi, vendar tudi do te ni prišlo. Toda Avstro-Ogrska ni bila niti diktatorska niti totalitarna država, zato je Cankar brez slehernih težav dramo, ki je bila sporna za deželno vlado, objavil v knjižni obliki. Tako jo je lahko vsak prebral. Časopisje se je spet ostro strankarsko polariziralo in medsebojno polemiziralo, protestiralo je katoliško učiteljstvo, liberalno pa je dramo zagovarjalo. Hlapcev ni za Cankarjevega življenja uprizorilo nobeno gledališče.

Med bivanjem v hotelu Tivoli je Cankar zahajal tudi v mesto, k založniku Schwentnerju ali v uredništva revij, ki so mu objavljala črtice in novele. Nekaj dni po vselitvi je Jugoslovanska socialnodemokratska stranka v hotelu pripravila konferenco in sprejela tako imenovano Tivolsko resolucijo. V njej se je zavzemala, naj se južnoslovanski narodi ne združijo samo politično, temveč tudi kulturno in celo jezikovno, kar bi uničilo slovensko identiteto. Stranka je hotela uveljaviti novo varianto ilirizma, ki ga je zavrnil že → Prešeren. Cankar je strankin unitarizem ostro zavrnil, zborovanja se ni hotel udeležiti, poleg tega ni več prijateljeval s Kristanom, ki je bil pobudnik in zagovornik tega unitarizma. S Kristanovimi in socialdemokratskimi idejami uničenja slovenstva je Cankar obračunal tudi v svojem predavanju Slovenci in Jugoslovani leta 1913.

Spomladi 1910 se je iz boemske druščine v hotelu Tivoli preselil v sobo nad gostilno na ● Rožniku, sedaj Cankarjev vrh 1 (D1e), katere lastnika sta bila njegova znanka Nina (Štefanija) Franzot in njen mož Karel Bergman. Cankar je Nino poznal iz let 1895/96, ko sta s Kettejem zahajala v »literarno krčmo« njenih staršev na Vidovdanski cesta 28 in jo, kot druge Franzotove otroke, inštruirala. Cankarju je Rožnik ugajal zaradi tišine in samote ter razgleda proti rojstni Vrhniki. Prvega pol leta je stanoval v gospodarski stavbi, jugozahodno od gostilne, v sobi, ki je desno od današnje Cankarjeve spominske sobe. V njej ni nikoli stanoval, za muzejski namen je bila izbrana, ker je lažje dostopna.

Cankar je na Rožniku s presledki ostal do poznega poletja 1917. Zimo 1910/11 je preživel pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah, kjer je bil gost zdravnika in pisatelja → Lojza Kraigherja. Po vrnitvi na Rožnik se je preselil v sobo v prvem nadstropju gostilne z dvema oknoma proti rožniški cerkvi. V tej sobi ga je poleti 1911 obiskal bratranec Izidor Cankar; pogovor z njim je objavil v Obiskih (revija Dom in svet 1911, knjižni natis 1920). Po vrnitvi so Cankarjevi znanci opazili njegovo telesno pešanje in zdravstvene težave zaradi kajenja in pijače (srčne nevšečnosti, živčnost, naduho). Bergmanovi so lepo skrbeli zanj, najemnine ni plačeval, pač pa je poklanjal zakoncema priložnostna darila, ko je prejemal honorarje za svoja literarna dela. Redna oskrba je ugodno vplivala na njegovo pisateljevanje. Deloma je živel samotno deloma pa družabno, saj je postal znamenitost Rožnika. Sem so prihajali njegovi znanci in občudovalci, posebno dijakinje in dijaki, ki so ga želeli osebno spoznati. Pozimi leta 1911 je Karel Bergman prodal posestvo tašči Mariji Franzot, ki je gostilno dala v najem najstarejši hčeri Mici, poročeni s Ferdinandom Pfeiferjem. Bergman, Štefanija in njuna otroka so se preselili na Koroško. Novi najemniki niso imeli toliko razumevanja do Cankarja kot prejšnji lastniki, zato so se odnosi začeli slabšati. V začetku leta 1915 se je Cankar moral zaradi nastale prostorske stiske umakniti v sosednjo sobico, v kateri je ostal do odselitve v mesto septembra 1917. Na Rožniku je pripravil za tisk polemično knjigo Bela krizantema, simbolistično dramo Lepa Vida, Grešnika Lenarta in zbirko črtic Podobe iz sanj.

Leta 1912 mu je Lepo Vido krstno uprizorilo Deželno gledališče v režiji Antona Verovška. Oton Župančič jo je v časniški napovedi imenoval »ritmična ekstaza našega jezika, slovesna velika maša slovenske besede«. Gledališče je bilo spet razprodano in nabito, saj je Cankar že postal razvpita oseba slovenske književnosti. Posebno dijaki na stojišču so burno ploskali, preostalo občinstvo pa samo vljudnostno, saj ga predstava ni navdušila, ker mu je bila simboličnost dela tuja. Kljub temu se je dramatik iz lože, v kateri je sedel, občinstvu za aplavz zahvalil. Tega leta se je za krajše obdobje preselil k Cankarju na Rožnik Župančič, ki se je naslednje leto poročil in se odselil v mesto.

V začetku I. svetovne vojne je avstrijska policija Cankarja kot političnega osumljenca za šest tednov (od konca avgusta do začetka oktobra 1914) zaprla v ● zapor v Ljubljanskem gradu (Z1), v II. nadstropje, kamor se je prišlo po stopnicah od kapele sv. Jurija v grajsko viteško dvorano, ki se je takrat imenovala »celica št. 4«. Cankar je imel ležišče v čumnati, katere vhod je bil na severni strani nekdanje viteške dvorane. V dvorani in čumnati se je gnetlo do 100 zapornikov, med njimi je bilo več slovenskih kulturnikov in politikov. Zapor je Cankarjevemu zdravju škodoval. Poleg tega mu je takrat umrl oče, kar ga je močno prizadelo, vendar ga niso spustili k pogrebu, čeprav se je bratranec dr. Izidor Cankar ponudil za talca v času pisateljeve odsotnosti. V zaporu je smel pisati, imeti svoje knjige, dobivati hrano od zunaj, le kaditi ni smel, kar je v primerjavi z zapori po letu 1945 pravi luksus (→ Ludvik Mrzel, → Gregor Strniša, → Vitomil Zupan). Novembra 1915 so ga vpoklicali k vojakom v Judenburg na avstrijskem Štajerskem, kjer so ga o božiču zaradi slabega zdravja odpustili. Po vrnitvi je z Rožnika rad zahajal v ● hotel Union, Miklošičeva cesta 1 (D2b), v kavarno, klet in sobo, imenovano »V rožcah«. V kavarni je najraje posedal z druščino književnikov in umetnikov v traktu ob Nazorjevi ulici, srebal čaj in duhovito pripovedoval prigode iz svojega življenja, najraje iz Judenburga.

V tem času se je razmerje med Cankarjem in novimi najemniki rožniške gostilne krhalo; ozračje je postajalo moreče, pogosteje je prenočeval v mestu, pri znancih ali v hotelu. Anonimno pismo, ki ga je našel na mizi v svoji rožniški sobi, mu je očitalo dolg za prebivanje in prehrano, laž in hinavstvo. Zato se je septembra 1917 preselil z Rožnika k učiteljici Mileni Rohrmann, hčerki ljubljanskega trgovca, v njeno stanovanje na ● Trubarjevi cesti 28 (12u), hiša je danes spremenjena. Cankar jo je spoznal leta 1907, najbrž v družbi Kesslerjevih. Pozneje se je zaljubila vanj, hodila z njim na izlete, se imela za njegovo nevesto, ga poskušala iztrgati iz vedno bolj neprimernega gostilniškega okolja na Rožniku in skrbela zanj. Navezanost nanj in posebno njegova smrt sta jo zlomili; leta 1945, po II. svetovni vojni, je umrla v ljubljanski bolnišnici za duševne bolezni. Cankar pa ni dolgo ostal pri Rohrmannovi, ampak se je od nje, gmotno neurejen in že telesno oslabel, preselil k profesorju, bibliotekarju in prešernoslovcu dr. Josipu Puntarju. Z njim se je konec avgusta 1917 po naključju seznanil v kavarni Union istoimenskega hotela. Puntar ga je prijazno vzel v svoje najemniško stanovanje v I. nadstropju ● Rozmanove ulice 9 (12v). Cankar je stanoval v sobi, imenovani »jama razbojnikov«; pri Puntarju je ostal do septembra 1918, ko so Puntarja službeno premestili v Trst. Med prebivanjem pri Puntarju in potem do smrti se je hranil v restavraciji ● hotela Štrukelj (poznejši hotel Turist, danes City Hotel) v Dalmatinovi ulici 13 (D2d). Zdravstveno je zelo opešal, pri hoji se je moral opirati na palico. Tudi svoj zadnji večer je preživel v restavraciji tega hotela.

Po Puntarjevem odhodu v Trst se je Cankar odselil iz njegovega stanovanja in se v začetku oktobra 1918 vselil v sobo na ● Kongresnem trgu 5 (12z) (vhod je bil s tega trga, pisateljeva soba pa v I. nadstropju, katere okno je gledalo proti Ljubljanici). Proti koncu oktobra 1918 se je vrnil iz restavracije hotela Štrukelj v hišo na Kongresnem trgu, kjer je v temi padel po stopnicah in si poškodoval zatilje. Hiše še ni dobro poznal niti ni bil povsem trezen. Najprej se ni zmenil za rano, čeprav je začela otekati. Ker se je stanje slabšalo, ga je Rohrmannova prepeljala v svoje stanovanje. Dr. Lojz Kraigher je ugotovil epileptične napade in krče, pisatelj je bil v nezavesti. Prepeljali so ga na kirurški oddelek ● ljubljanske deželne bolnišnice, sedanje Klinične bolnišnice med Zaloško cesto in Ljubljanico (B2), kjer so ugotovili vnetje možganske mrene s krvavenjem. Po punkciji hrbteničnega mozga in odtoku določene količine možganske tekočine si je opomogel, zato so ga odpustili iz bolnišnice. Že po tednu dni oskrbe pri Rohrmannovih se je moral vanjo vrniti, tokrat na interni oddelek, kjer so mu ugotovili jetiko in gnitje pljuč. Po Kraigherjevem mnenju naj bi šlo samo za telesno oslabelost, živčno izčrpanost in propadanje srca. Kmalu se je pojavila pljučnica s splošnim vnetjem pljuč. Obiskal ga je tudi pisatelj in duhovnik → Finžgar, saj sta bila v dobrih odnosih; podelil mu je zadnje zakramente (o obisku je Finžgar napisal črtico Za spomin). Cankar je umrl 11. decembra 1918, najbrž zaradi gnitja pljuč in splošne telesne oslabelosti, ki je bila posledica uživanja nikotina, kofeina in alkohola. Truplo so prepeljali v ● Narodni dom (D5), sedanja Narodna galerija ob sedanji Cankarjevi cesti, kjer so ga položili na mrtvaški oder. Tam je ležalo do pogreba ob častni straži, v kateri so se menjavali zastopniki kulturnih in športnih društev. Množica ljudi ga je prihajala kropit. Stroške za pogreb, ki je bil 13. decembra 1918 ob 15. uri, je plačala tedanja Narodna vlada za Slovenijo. Udeležili so sega dijaki vseh ljubljanskih srednjih šol, zastopniki različnih društev ter velika množica ljudi, ki je stala na obeh straneh ulic, po katerih je šel sprevod. Krsto so peljali na šesterovprežnem vozu, v sprevodu so nesli tudi vence z naslovi Cankarjevih literarnih del. Nad sprevodom je krožilo letalo prvega slovenskega vojnega letalstva s črno zastavo. Iz njega so nad pokopališčem vrgli venec na Cankarjev grob.

Na ● pokopališču pri Sv. Križu, sedanje Žale (P4), je pogrebni obred vodil nekdanji Cankarjev podpornik, duhovnik Andrej Kalan, ob njem pa duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar ter duhovnik in pesnik Alojzij Merhar (njegov literarni psevdonim: Silvin Sardenko). Z govorom se mu je poklonil Oton Župančič. Pisatelj in liberalni politik dr. Ivan Tavčar, ki je bil takrat ljubljanski župan, v občinskem svetu ni počastil Cankarjevega spomina niti ni pozval meščanov, naj izobesijo žalne zastave, kar je povzročilo proteste v tisku. Na željo Milene Rohrmann so Cankarja začasno pokopali v grobnici njene rodbine ob zahodnem stranskem zidu Žal, pozneje pa je dala na svoje stroške izdelati skupni grob »slovenske moderne« (A/10/12-14/10-12). Stroškov za ta grob ni plačevala mestna občina, kot bi se spodobilo, ampak do leta 1945 Rohrmannova. Vanj so leta 1923 prenesli Cankarjeve ostanke iz Rohrmannove družinske grobnice, posmrtne ostanke Ketteja in Murna pa s starega pokopališča ● pri Sv. Krištofu (P2), na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča in okolice, kjer so pokopavali med letoma 1780 in 1906, na pokopališče pri Sv. Križu, sedanje Žale. Nagrobni spomenik je delo Plečnikove šole, izdelal ga je arh. Dušan Grabrijan. Leta 1949 so v ta grob pokopali še Otona Župančiča in spomeniku dodali še vodoravni del po zamisli njegovega sina arh. Mirka Župančiča. Fotografija »grobišča slovenske moderne« v: M. Piškur: Ljubljanske Žale, str. 78. Cankarjeve dolgove je plačal brat Karel, ki so mu na pobudo bratranca pisatelja, umetnostnega zgodovinarja in politika dr. Izidorja Cankarja leta 1950 omogočili, da se je kot upokojeni kanonik sarajevskega kapitlja, skoraj popolnoma slep, vrnil iz Sarajeva v Ljubljano, v frančiškanski samostan, Prešernov trg 4, pri Tromostovju, kjer je leta 1953 umrl. Tudi on je pokopan na Žalah.

Upodobitve Ljubljane:

Po ugotovitvah Franceta Dobrovoljca Cankar omenja Ljubljano v svojih delih vsaj 150-krat in dvakrat kot »ljubljansko mesto«. Obsežnejše upodobitve mesta in njegovih predelov:

V pesništvu:

v obeh izdajah zbirke Erotika pesem Nad menoj se prva zvezda, samo v drugi izdaji zbirke epilog O veliki noči leta tisočosemstodevetindevetdesetega; zunaj zbirk: V frančiškanski cerkvi bije, Pred škofijo.

V pripovedništvu:

13. septembra zvečer (črtica: Narodni dom, sedanja Narodna galerija), Njegova mati (črtica: prva obdelava motiva, ki ga je pozneje obdelal v črtici Mater je zatajil; to je za zbirko črtic Moja njiva naslovil Greh), Njegova mati (črtica), Vinjete (zbirka črtic, črtica Julija: Cukrarna), Popotovanje Nikolaja Nikiča (povest; »belo poslopje«: umobolnica na Studencu, »hiša je stala ob vodi«: Cukrarna), Tujci (roman), Ob zori (novelistična zbirka, novela Sestanek na Rušah), Na klancu (roman), Življenje in smrt Petra Novljana (povest; tudi o Cukrarni), Mimo življenja (zbirka črtic, črtica O prešcah: »veliko belo mesto«), Nina (roman, »Četrta noč«: Cukrarna), Aleš iz Razora (povest), Marta (fragment romana), Hlapec Jernej in njegova pravica (povest), Novo življenje (roman: Gornji trg, Rimska cesta, literarni salon Marije Kessler), Za križem (zbirka novel in črtic, novela Povest o dolgem nosu), Kurent (povest), Bobi (črtica), Kaj sem storil, o Gospod? (črtica: ljubljanske demonstracije leta 1908, ko so avstrijski vojaki ubili dijaka Ivana Adamiča in grafičnega delavca Rudolfa Lundra), Troje povesti (prva: Zgodba o dveh mladih ljudeh), Hoja v šolo (črtica), Don Alfonzo (črtica), V marcu (črtica), Lažnivost in fantazija (črtica: Rožnik), Ponesrečeni feljton (črtica: Rožnik), Dvoje srečnih ljudi (črtica), Sošolci (črtica: realka), Mladost (črtica), Prva ječa (črtica), Moja njiva (zbirka črtic, v njej črtice o Rožniku: Slamniki, Majsko veselje, V gaju, Starec: tudi o Ljubljani), Mladost, Sova, Psi, Lisjak, Kakaduj; Rožni venec: Ljubljana v dijaški dobi, Firbec: deloma Rožnik, Desetica: Slovenska cesta 10, Vegova ulica z realko; Greh: Vegova ulica z realko, Večerna molitev), Moje življenje (cikel avtobiografskih črtic, VIII., IX., XII. črtica), Zgodba o nepoštenosti; črtice o Rožniku: Listje, Majska noč, Melodije: tudi Kolizej, Tuje življenje, Gudula; Stric Šimen: stričevo stanovanje ob Vodnikovem trgu, Podobe iz sanj (zbirka črtic, v njej črtici o Rožniku: Tisto vprašanje, Med zvezdami; črtici o ječi v ljubljanskem Gradu: Sence, Pobratimi; Kostanj posebne sorte: drevo v Dravljah, ob hiši staršev pesnika Antona Vodnika, ki je leta 1968 imela številko Celovška cesta 266, zdaj drevo ob starem vodnjaku med kolesarsko stezo in pločnikom ob isti cesti), Pomlad: Rožnik, tudi Ljubljana, Ob selitvi: Rožnik, Konec literarne krčme: o druženju s Kettejem v šolskem letu 1895/96 in krčmi ob Vidovdanski cesti, Realka: o srednji šoli v Vegovi ulici (spominski črtici o krčmi in realki sta v Cankarjevem Zbranem delu uvrščeni med članke v XXIV. in XXV. knjigi, v Kazalu naslovov Cankarjevih del v XXX. knjigi pa med Publicistiko), Naj pojde!: ljubljanska kolodvorska restavracija.

V dramatiki:

Za narodov blagor, Lepa Vida (Cukrarna), Hamlet iz Cukrarne (fragment komedije).

V polemičnih spisih:

Krpanova kobila (satirično polemični spisi in novele; Govekar in Govekarji: o gledališču, Prešeren, Anastasius von Schiwitz: o ljubljanskem spomeniku Prešernu, Poslednji dnevi Štefana Poljanca), Bela krizantema.

V predavanjih:

Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, Očiščenje in pomlajenje (navedba Tavčarjeve primerjave med Ljubljano in Trstom).

Spominska znamenja in poimenovanja:

● spomenik slovenski moderni na Žalah;

● plošča slovenski moderni ob glavnem vhodu v Cukrarno, Poljanski nasip 12 (vzidana leta 1955);

● plošča na levi strani vhoda v gostilno na Rožniku, v kateri je Cankar prebival v letih 1910–1917;

● Frančišek Smerdu: Ivan Cankar, doprsni kip pri gostilni na Rožniku (ob 30-letnici pisateljeve smrti leta 1948);

● spominska soba na Rožniku, nasproti gostilne, ki jo je leta 1948 uredil Mestni muzej Ljubljana; hrani več pisateljevih osebnih predmetov, pohištvo pa ni tisto, ki ga je Cankar uporabljal, vendar je z začetka XX. stoletja;

● Cankarjev vrh (del Rožnika);

● Nikolaj Pirnat: Ivan Cankar, doprsni kip v veži Drame;

● Cankarjev dom, Prešernova cesta 10;

● Slavko Tihec: Ivan Cankar (1982), spomenik pred glavnim vhodom v Cankarjev dom;

● Cankarjeva posmrtna maska (njen izvirnik je v mavcu izdelal kipar Lojze Dolinar takoj po pisateljevi smrti v ljubljanski bolnišnici) v vitrini preddverja pred vhodom na balkona Gallusove dvorane v Cankarjevem domu;

● Dom Ivana Cankarja (internat, nekdanje Marijanišče), Poljanska cesta 26;

● Cankarjeva cesta;

● Cankarjevo nabrežje;

● Cankarjeva založba (nekaj desetletij po II. svetovni vojni samostojna založba, sedaj enota založbe Mladinska knjiga);

● Cankarjevo priznanje pri vsakoletnem osnovnošolskem in srednješolskem tekmovanju iz poznavanja kakšnega slovenskega literarnega dela; razpisuje ga Zavod Republike Slovenije za šolstvo;

● v likovni zbirki Mestnega muzeja Ljubljana: Ivan Jurkovič: Ivan Cankar (1. polovica XX. st., bron), Tone Kralj: Ivan Cankar (1930, bron), Peter Loboda: Ivan Cankar (1934, peščenec), Frančišek Smerdu: Ivan Cankar (1948, mavec).

LIT.: Franc Cankar: Žlahta. Družinska kronika. Maribor 1971. – France Dobrovoljc: Cankarjeve ljubljanske »izbe«. Slavistična revija 3, 1950, št. 1 / 2, str. 143–149. – Isti: Ivan Cankar, slovenski pisatelj. 2., dopol. izd. Ljubljana 1965. – Isti: Cankarjev album. Maribor 1972. – Bogomil Gerlanc: Ivan Cankar v besedi in sliki. Ljubljana 1979 (dopolnjeni ponatis; zbirka Obrazi). – Fran Petre: Rod in mladost Ivana Cankarja. Ljubljana 1947. – France Vodnik: Kostanj posebne sorte. Obzornik 68, 1968, št. 7, str. 541–542 [s fotografijo drevesa]. – Joža Mahnič: Kostanj posebne sorte. V: Bog je videl. Draveljski duhovni večeri. Uredila Marija Stanonik. Ljubljana-Dravlje 1998, str. 81–82.