37. DRAGOTIN / KAROL KETTE (1876, Prem na Primorskem – 1899, Ljubljana) [...]
Pesnik. Avtor posmrtno objavljene zbirke Poezije.
Njegov oče Filip Kete, doma z Vrhnike, se je podpisoval z enim t-jem, saj je priimek slovenski, ponemčili so ga najbrž takratni uradniki s pisavo dveh t-jev. Sin pa je vztrajal pri dveh, ker sta se mu najbrž zdela bolj svetovljanska. Bil je drugi od petih otrok, ki so vsi kmalu umrli. Mati, Ana Valenčič, doma iz Trnovega (sedaj del Ilirske Bistrice), si po izgubah otrok ni več opomogla. Prizadela jo je tudi novica, da ji je radoživi in družabni mož zamolčal nezakonsko hčerko. Pesniku je mati umrla zaradi jetike v njegovem zgodnjem otroštvu. Oče se je drugič oženil s članico čitalniškega pevskega zbora; mačeha je bila pastorku naklonjena. Kot učitelj in organist je služboval po primorskih krajih: na Premu, v Colu pri Vipavi, Zagorju pri Šentpetru na Krasu (sedaj Pivka) in v bližnji Dolnji Košani. Kette je bil na očeta zelo navezan, že pri osmih letih mu je za god napisal prigodnico. Bil je tudi glasbeno nadarjen. Med letoma 1883 in 1887 je v Zagorju končal štiri razrede ljudske šole, v kateri je poučeval oče.
Jeseni 1887 ga je poslal v Ljubljano, kjer je hodil v peti razred ● Prve mestne deške ljudske šole, sedanja Osnovna šola Ledina, Komenskega ulica 19 (I1č), da bi se pripravil na gimnazijo. Jeseni 1888 je postal prvošolec ● gimnazije v licejski stavbi, ki je do potresa stala na sedanjem Vodnikovem trgu (I3c). Učni jezik je bila nemščina, slovenščina je bila zgolj eden izmed učnih predmetov. Počitnice je preživljal doma.
Jeseni 1889 se je oče z drugo ženo preselil iz Zagorja v Dolnjo Košano, kjer je postal nadučitelj. Z višjo plačo je lažje podpiral sinovo šolanje v Ljubljani. V šolskem letu 1890/91 je Kette na očetovo željo prestopil v ● moško učiteljišče, sedaj Gimnazija Ledina, Resljeva cesta 12 (I2d), da bi čim prej dosegel poklic. Uspešno je končal I. letnik. Toda nepričakovana očetova smrt zaradi jetike spomladi 1891 v Dolnji Košani je zlomila Kettejevo življenje. Na očetovo in sinovo prebivanje opozarjata v Dolnji Košani spominska plošča na nekdanji ljudski šoli in nagrobnik očetu na pokopališču. Tamkajšnji nadučiteljev grob je realni kraj Kettejevega soneta Na otčevem grobu.
Po posredovanju košanskega župnika in trnovskega dekana je začel Ketteja podpirati materin stric (ne brat!), premožni posestnik in trgovec v Trnovem, vendar z zahtevo, da mora nečak postati duhovnik. Kette pa se je zavedal, da zaradi radoživega značaja ni primeren za ta poklic. Poleg tega je že pisal pesmi. Zaradi stričeve želje se je v Ljubljani jeseni 1891 vrnil v gimnazijo, vendar mu niso priznali učiteljiščnega šolskega leta. Stric in teta sta tudi želela, naj vstopi v ● Alojzijevišče, Poljanska cesta 4 (V4), ki je bilo namenjeno vzgoji bodočih duhovnikov, toda Kette je v prošnji naravnost povedal, da nima namena postati duhovnik, zato ga v zavod niso sprejeli. Rad se je sprehajal po ● Tivoliju (37a) in ● Rožniku (37b) ter, kadar je imel denar, obiskal ● Deželno gledališče, sedaj Opera, Župančičeva ulica 1 (T2).
Osirotelost in slabšanje odnosov s stricem sta ga pehala v čedalje slabša ljubljanska stanovanja. V letih 1888–1890 (v ljudski šoli ter v I. in II. gimnazijskem razredu) je stanoval pri strojniku Jožefu Avšiču na ● Dunajski cesti 15, sedaj Slovenska cesta (37c), v Medijatovi hiši, med kavarno Evropa in sedanjim Kozolcem, skoraj nasproti ● bolnišnice (B1), ki je stala med sedanjo Tavčarjevo in Dalmatinovo ulico (→ Dev, → Čop). Iz nje so umrle vozili na bližnje pokopališče pri Sv. Krištofu (kjer so na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča in okolice pokopavali med letoma 1780 in 1906), kar je na Ketteja delovalo depresivno. V letih 1890–1892, ko je hodil v učiteljišče in III. gimnazijski razred, je stanoval pri vdovi sodnega pristava Ivani Pogorelec v ● Kravji dolini, sedaj Vidovdanska ulica 2 (37č). Sostanovalci so bili njegovi primorski rojaki, ki so vedeli, da pesni. Veljal je za umirjenega in zamišljenega, toda če so ga razjezili, je vzkipel. V to stanovanje je dobil telegram o očetovi smrti, vendar so mu jo prikrili: povedali so mu samo, da je oče hudo zbolel. Takoj je odpotoval v Dolnjo Košano. Za očetovo smrt mu je najprej povedal znanec, ki ga je srečal med vožnjo z vlakom med Ljubljano in takratnim Šentpetrom na Krasu, misleč, da Kette zanjo že ve. Doživel je pretres. Ko je po očetovi smrti postala zanj najemnina pri vdovi predraga, se je preselil in v letih 1892–1894 stanoval v cenejšem, a še vedno udobnem, urejenem in snažnem stanovanju pri dijaški gospodinji Ančki Hlebše, ● Poljanska cesta 32 (37d). Motile so ga samo navade drugih dijaških sostanovalcev. Obiskoval ga je → Murn. Oba sta bila nagle jeze, zato sta se večkrat sprla. Nekoč bi skoraj zalučala drug v drugega vsak svoj krožnik. Ko je Kette stanoval na Poljanah, je videval mlado → Zofko Kveder, ki je stanovala blizu, in se po Murnovem posredništvu seznanil z njo. Kvedrova je prebrala nekaj Kettejevih rokopisnih pesmi in ga zaradi njih cenila. S Poljanske ceste se je preselil k Mariji Meglič na ● Sv. Petra nasip 65, sedaj Petkovškovo nabrežje (37e), kmalu pa v ● Kravjo dolino 26, v hišo poleg nekdanje mitnice na koncu sedanje Vidovdanske ceste (37f).
Po eni verziji je bil Kette jeseni 1893 kaznovan v obsežni gimnazijski preiskavi, ki so jo povzročila nazorska razhajanja dijakov in njihovo slabo vedenje (pijančevanje, dvobojevanje, kvantanje), po drugi verziji pa je kazen sam povzročil, ker je med poukom matematike (pri kateri ni blestel) nepazljivo širil med sošolci svoje humorne erotične verze, napisane v nemščini. Užaljeni profesor je pri šolski konferenci zahteval za dijaka strogo kazen zaradi kršenja discipline. Tega je doletela tudi disciplinska preiskava njegovega stanovanja na Poljanski cesti 32, kjer je gimnazijski preiskovalec našel v Kettejevih zvezkih in zapiskih druge erotične pesmi in satiro proti ljubljanskemu škofu dr. Jakobu Missii z očitkom, češ da ob germanizaciji škoduje slovenskim interesom. Ketteja so zaradi vseh najdenih pesmi kaznovali s štiriurnim šolskim zaporom in slabo oceno vedenja. Izgubil je stričevo podporo in moral začeti plačevati šolnino. Za tisto šolsko leto sta jo za dijake, ki so obveljali za »žrtve na liberalni strani«, tudi za Ketteja, plačala ljubljanska liberalna veljaka župan Ivan Hribar in pisatelj → Ivan Tavčar.
Pred koncem leta 1894 ga je doletela nova disciplinska obravnava. Magistratni uradnik Ivan Kališ je gimnazijskemu ravnatelju izročil »drzna« pisma, ki naj bi jih njegovi hčerki, učiteljiščnici, napisali trije dijaki, med njimi tudi Kette, ki ga gospodična med počitnicami ni pustila ravnodušnega. Čeprav se je pokazalo, da ni pisal pisem, pač pa godovno dopisnico in verze, so ga kaznovali z ravnateljevim ukorom, slabim redom iz vedenja in šolnino. Ker ni imel denarja, da bi jo plačal, so ga izključili iz gimnazije. Kmalu potem je katastrofa prizadela celo Ljubljano: potres, ki je vsem prebivalcem poslabšal življenje. Zato se je šolsko leto predčasno končalo.
Jeseni 1893 je Kette postal član skrivnega srednješolskega društva Zadruga, katerega geslo je bilo »Bog in narod«, usmerjeno pa je bilo liberalno in narodno zavedno. Člani (→ Ivan Cankar, Josip Murn, → Oton Župančič, → Lojz Kraigher, Alojz Merhar – poznejši pesnik Silvin Sardenko, in še nekateri) so se shajali po svojih prebivališčih, tudi v Kettejevi sobi v Kravji dolini. V Zadrugi je Kette zaradi šolske kazni pozival člane k opreznosti, si zaradi slovanofilstva prizadeval za pouk ruščine in se s Cankarjem, kljub značajskim razločkom, spoprijateljil. V društvu so politizirali ter prebirali svoja literarna dela in jih ocenjevali. Kette je bil med letoma 1893 in 1895 tudi društveni tajnik. Član Zadruge je ostal tudi potem, ko so ga izključili iz gimnazije, vendar je redkeje zahajal vanjo. Ko so spomladi 1896 iz Zadruge izključili Cankarja zaradi njegovih ostrih kritik, ki so člane odbijale, je iz solidarnosti do njega izstopil tudi Kette.
V letu Kettejeve največje revščine, od pomladi 1985 do jeseni 1896, sta s Cankarjem, ki je dvakrat padel pri maturi, živela boemsko življenje. Zatekla sta se v barako na ● Ledini, blizu Komenskega ceste (37g), zgrajeno za ljudi, ki so po potresu postali brezdomci. Pogosto sta se sprehajala tudi po Ljubljanskem polju in obiskovala Murna v ● Cukrarni, Poljanski nasip 12 (37h). Tega leta se je Kette začel javno uveljavljati v slovenski književnosti: objavljal je že v Ljubljanskem zvonu, Slovencu in revijah za otroke. Jeseni je boema sprejela Marija Meglič, vdova po čevljarju, v Vodmatu, ● Ravnikarjeva ulica 7; sedaj ulice ni več, ker so tam sezidali Klinični center; na zemljevidu je zaznamovana točka med Njegoševo cesto ter Bohoričevo in Korytkovo ulico (37i). Stanovala sta v vdovini neogrevani podstrešni sobi. Bila sta slabo oblečena in obuta. Težave sta poskušala reševati s humorjem. Preživljala sta se s honorarji za objave literarnih spisov, Kette tudi z inštrukcijami. Ko sta dobila kakšen honorar, sta se skromno hranila v ● Ljudski kuhinji, Streliška ulica 12 (37j), sedaj Waldorfska šola.
V ● Kravji dolini 28 (hišo so pozneje podrli), sedaj Vidovdanska cesta (D1c), je imela družina Franzot gostilno, v katero sta zahajala boema. Družina je gostilno kmalu oddala v najem in se preselila v Spodnjo Šiško, kjer je vzela v najem ● gostilno Reininghaus, Franca Jožefa cesta 87, sedanja Frankopanska ulica (D1č), stanovala pa je v ● hiši Franca Jožefa cesta 64, sedaj Frankopanska ulica 1 (37k), nasproti sedanje gostilne Keršič. V to stanovanje je Kette hodil poučevat Franzotove otroke in se zaljubil v gostilničarjevo 15-letno hčer Štefanijo (Nino), ki je zapustila sledove v nekaterih njegovih pesmih. Kette je bil tudi pozimi, v snegu, obut v prevelike sandale, v katere je uhajala voda, zato je že v šolo in pozneje k Franzotovim prihajal z mokrimi nogami. Takratno životarjenje obeh boemov v Vodmatu odmeva v Cankarjevih črticah Konec literarne krčme (Zbrano delo XXIV) in Menice (ZD XXII). Nina je pozneje kot gostilničarka skrbela za Cankarja, ko je stanoval na Rožniku.
Kettejevo propadanje je ustavil železniški postajni načelnik v Zalogu, publicist in domoljubni pesnik Ivan Resman (njegova žena je bila Kettejeva znanka iz Trnovega pri Ilirski Bistrici), ki mu je gmotno pomagal in ga jeseni 1896 napotil v Novo mesto. Tam je po sprejemnem izpitu postal dijak VII. gimnazijskega razreda in si opomogel. Pri nekaterih profesorjih je užival ugled pesnika. Po zgledu ljubljanske je ustanovil novomeško Zadrugo, ki pa ni zaživela. Preživljal se je z Resmanovimi podporami in inštrukcijami. Tudi trnovski stric ga je spet podpiral, ker je še vedno menil, da bo nečak postal duhovnik. Počitnice je preživljal pri stricu v Trnovem, kjer zahajal k tamkajšnjemu dekanu, ljubitelju ruske književnosti, ker je upal, da bo ta posredoval pri stricu za njegov univerzitetni študij. V Novem mestu pa je zahajal v čitalnico in gostilne. Zaljubil se je v 15-letno hčerko sodnega svŽtnika Angelo Smola, s katero ni nikoli govoril. Napisal ji je pismo, na katero ni odgovorila. Vedela je, da piše o njej pesmi, kar ji je laskalo.
Julija 1898 je Kette maturiral. Želel si je študija na dunajski univerzi, toda ker je med šolanjem izgubil tri leta, je bil ob maturi že toliko star, da so ga pri vojaškem naboru potrdili za služenje vojaščine, zato je moral oktobra za tri leta postati vojak, in sicer 4. stotnije tržaškega 97. pehotnega polka. Upal je, da bo s prošnjo dosegel skrajšanje vojaščine na eno leto, toda v začetku naslednjega leta se je v okolici Trsta prehladil in zbolel za jetiko. Aprila 1899 so ga iz tržaške vojaške bolnišnice odpustili kot vojaško nesposobnega.
Ni se vrnil k sorodnikom v Trnovo pri Ilirski Bistrici, ampak se je z vlakom odpeljal v Ljubljano, v Cukrarno, k Murnu, ki je tam stanoval z gospodinjo Polonico Kalan v drugem nadstropju. Takoj po prihodu je obležal. Najprej v isti sobi kot Murn, ko pa se mu je bolezen poslabšala, mu je gospodinja odstopila svojo posteljo v sosednji, večji sobi. Deset dni pred smrtjo je še upal, da bo ozdravel, zato je narekoval pismo nekdanjemu novomeškemu sošolcu Juriju Gregorcu, pravniku na Dunaju, naj ga vpiše na tamkajšnjo univerzo. Sam se je zmogel le še podpisati. Svoje pesmi je s posredovanjem → Antona Aškerca in → Frana Govekarja prodal ljubljanskemu založniku Schwentnerju, ki se je obvezal, da bo zbirko izdal v dveh letih. Za dediča je določil Podporno društvo za slovenske visokošolce na Dunaju. Poleg Polonice Kalan so mu pomagali Pisateljsko društvo (na Aškerčevo in Govekarjevo pobudo s podporo), žena pisatelja in liberalnega politika Tavčarja Franja Tavčar (prinašala mu je cvetje in vmes kakšen bankovec) ter njen damski krožek. Zadnja verska tolažila mu je podelil župnik Martin Malenšek. Ob smrti je bil pri njem po naključju Aškerc. Kette mu je podal roko in rekel: »Pojdemo!« Nato je začel umirati … Oprijel se je sveče, ki mu jo je Kalanova dala v desnico. Ko je po kakšnih desetih minutah izdihnil, mu je Aškerc zatisnil oči. Trditev, da sta Kette in Murn umrla na isti postelji in v isti sobi ne drži.
Deževnega aprilskega dne 1899 je pogrebni sprevod pod dežniki ob 18. uri odšel izpred Cukrarne po Poljanski in Resljevi na ● pokopališče pri Sv. Krištofu (P2), na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča in okolice. Tam ga niso pokopali v grobnico Pisateljskega društva, ampak samostojno. Krsto je nosilo šest pogrebcev. Trije duhovniki iz ljubljanske župnije sv. Petra so zapeli »miserere« iz 51. biblijskega psalma. Časnik Slovenski narod je poročal, da je bil sprevod »nepregledno dolg. Udeležili so se ga: gospodje ljubljanski župan Ivan Hribar, deželni poslanec ravnatelj Šubic, predsednik Slovenske matice, nadzornik Fran Levec, predsednik Pisateljskega društva, prof. Perušek, uredniki Ljubljanskega zvona, Slovenskega naroda, Učiteljskega tovariša, Slovenca, ravnatelji in profesorji srednješolskih zavodov, mnogo učiteljev, potem dolga vrsta narodnih gospej in gospodičin, na čelu njim gospe dr. Tavčarjeva in dr. vitez Bleiweisova, veliko število pripravnikaric in pripravnikov [učiteljiščnikov], večja deputacija semeniščnikov in ogromno število gimnazijcev. Pred krsto so nosili dijaki venec s trobojnim trakom akademičnega društva Triglava in venec ljubljanskih gimnazijcev, na beli krsti pa sta ležala venca prijatelja [najbrž Murna] in sorodnikov. Zbora pripravnikov in gimnazijcev sta zapela skupno troje žalostink, pred hišo [Cukrarno], v cerkvi [na pokopališču] in ob gomili. Na grobu pa je govoril s poetiškim zanosom prekrasne besede pesnik Engelbert Gangl, in njegov govor je napravil največji vtisk: vse je plakalo. [...] Pogrebno opravilo je izvršil župnik pri Sv. Petru, g. [Martin] Malenšek z asistenco. Ves pokop je pričal, da se ljubljansko občinstvo zaveda, da je izgubilo v Ketteju mladeniča izvanrednih talentov, ki bi donašali slovenskemu narodu stoteren sad.«
Leta 1923 so Kettejeve in Murnove posmrtne ostanke z opuščenega pokopališča pri Sv. Krištofu prenesli v skupno grobnico slovenske moderne na ● pokopališče pri Sv. Križu, sedaj Žale (P4), v katero so prekopali tudi Cankarjeve posmrtne ostanke. Nagrobnik vsem trem književnikom je po Plečnikovi zamisli izdelal arh. Dušan Grabrijan iz kraškega kamna. Grobnico je plačala učiteljica Milena Rohrmann, ki se je imela za Cankarjevo nevesto. Po II. svetovni vojni so tja pokopali tudi Otona Župančiča. Grob: A/10/12–14/10–12.
Spominska znamenja in poimenovanja:
● Kettejeva ulica;
● plošča ob vhodu v Cukrarno, Poljanski nasip 12 (vzidana leta 1955), v kateri se je shajala četverica slovenske moderne in v kateri sta umrla Kette in Murn;
● Osnovna šola Ketteja in Murna, Koširjeva ulica 2, Kodeljevo (od leta 1961).
LIT.: Marjan Dolgan: Dolnja Košana in okolica. Študije, dokumentarna in literarna besedila. Celje 2006. – Isti: Poklon pesniku Dragotinu Ketteju, njegovemu očetu in ljudski šoli v Dolnji Košani. Kras, december 2007, št. 85, str. 20–21. – Dragotin Kette. Slovenski narod 32, 26.–29. apr. 1899, št. 95–98. [nepodpisano]. – Dragotin Kette. Slovenec 27, 27. apr. 1899, št. 96, str. 2–3 [nepodpisano]. – D. Kette: Poezije. Uredil in spremno besedo napisal Anton Aškerc. Ljubljana 1907. – Isti: Zbrano delo. Uredil France Koblar. Ljubljana 1940. –
Isti: Pesmi. Izbral in uredil France Koblar. Ljubljana 1965 (Kondor 71). – Isti: Sem fantič bil mlad. Izbral [pesmi], uredil in spremna besedila napisal Silvo Fatur. Koper 2006. – Alojzij Merhar: Okoli Ketteja in Murna. Slovenski jezik 2, 1939, št.1/2, str. 49–87. – Isti: Filip Kette in njegov sin Dragotin. Slovenec 68, 1940, št. 137–139. – Janez Mušič: Dragotin Kette. Ljubljana 1993 [s slikovno dokumentacijo]. – Josip Ribarić: Kettejevo življenje. Mladika (Celje) 1936, str. 386–389, 428–431, 463–464. – Niko Zupanić: Dragotin Kete (Sećanja jednog prijatelja). Prilozi za književnost, jezik, istoriju i folklor II, 1922, sv. 2, str. 3–27.