52. ANTON TOMAŽ LINHART (1756, Radovljica – 1795, Ljubljana) [...]

Dramatik, gledališčnik in pesnik. Uradnik, šolski nadzornik in zgodovinar. Prireditelj komedij Županova Micka in Ta veseli dan ali Matiček se ženi.

Drugorojenec Čeha, ki se je naselil v Radovljici, deloval kot nogavičar in se poročil z domačinko Terezijo Kunstl, vdovo po graščinskem oskrbniku. Linhart se je začel šolati v rojstnem kraju. Pri devetih letih mu je umrla mati. Oče se je drugič poročil z Ljubljančanko Nežo Kapus, hčerko ljubljanskega čevljarja, kar je najbrž pospešilo odločitev, naj Linhart nadaljuje šolanje v Ljubljani in postane na željo pokojne matere duhovnik.

Domnevno je jeseni 1767 opravil sprejemni izpit in bil sprejet v ● jezuitsko gimnazijo, ki je stala pri cerkvi sv. Jakoba ob sedanjem Levstikovem trgu (I3a). Najbrž je najprej stanoval pri materinih sorodnikih, šele v letih 1771 in 1772 je postal gojenec jezuitskega kolegija, ki je stal ob gimnaziji. Med letoma 1767 in 1773 je končal vseh takratnih šest razredov. Med šolanjem je bil najuspešnejši v latinščini, grščini, nemščini, zemljepisu in zgodovini. Njegov sošolec je bil Jurij Vega, poznejši matematik in topniški častnik. Zadnji dve šolski leti je nastopal s priložnostnimi govori in pesmimi ter se preizkušal v govorniških tekmovanjih. V takratnem → Pohlinovem literarnem krožku ni sodeloval, morda zaradi prezaposlenosti s šolo, najbrž pa zato, ker ga slovenski prerod še ni zanimal.

Želel je postati gimnazijski profesor, zato je nameraval vstopiti v jezuitski red, toda tega so leta 1773 razpustili. Leta 1774 je jezuitski kolegij pogorel, cerkev in gimnazijsko poslopje (pozneje preimenovano v reduto) pa sta ostala. Ni dokumentirano, kaj je počel naslednja tri leta, domnevno je končal dva razreda »filozofije« (vrsta višje šole) v liceju in hodil še na enoletni pedagoški tečaj v ● normalki, ki je delovala v stavbi na prostoru sedanje Kresije na vogalu sedanje Stritarjeve ulice in Adamič-Lundrovega nabrežja pri Tromostovju (I1a). Normalko je vodil Blaž Kumerdej, s katerim je pozneje prijateljeval v Akademiji operozov, v Družbi za poljedelstvo in koristne umetnosti ter → Zoisovem krožku. Ker so imeli nasproti nekdanjega jezuitskega kolegija stiški cistercijani ● dvorec, sedaj Akademija za glasbo, Stari trg 34 (52a), je Linhart morda navezal stike s tem meniškim redom ali pa ga je z njim povezal sošolec, ki je že vstopil v stiški samostan.

Leta 1776 je Linhart postal novic v samostanu Stična, ki je bil tekmec ljubljanski škofiji, katere predstojnik Karl grof Herberstein kot privrženec jožefinskih idej redovništva ni maral. Linhart je po dveh letih iz samostana izstopil. Vzroki naj bi bili spori med skupino menihov in opatom, ki so se stopnjevali še po Linhartovem odhodu, najbrž pa predvsem spoznanje, da se kot menih ne bo mogel dovolj posvečati študiju. V Stični se je najbolj zbližal z Martinom Kuraltom; tudi ta je izstopil iz samostana, vendar je ostal duhovnik, postal verzifikator ter imel zaradi svojih nazorov, nerednosti »in morda tudi kake seksualne zablode« z nadrejenimi težave do smrti.

Novembra 1778 se je Linhart iz Ljubljane odpeljal na Dunaj, kjer je na tamkajšnji univerzi najbrž kot privatist (v univerzitetnem arhivu ni omenjen) poslušal predavanja iz finančnih, upravnih in trgovskih ved ter imel stike z nekaterimi dunajskimi prostozidarji. Morda je tudi postal član kakšne lože. Živel je od podpor nekaterih plemičev s Kranjskega, najbrž grofa Edlinga. Poleti 1780 se je težko ločil od Dunaja, kjer se je navzel razsvetljenskih idej, in dobro plačane vladne službe (»mastna paša«). S kranjskim deželnim glavarjem grofom Lambergom se je vrnil v Ljubljano z upanjem, toda tudi s strahom, »da domovina ne bi bila vlačuga, ki vedno vabi in vedno postavlja ovire, da ne bi bilo treba preiti k stvari«.

V Ljubljani je doživel razočaranje: obljube, s katerimi so ga zvabili z Dunaja, se niso uresničile. Deželni glavar mu ni dal službe. Na zaposlitev je moral dolgo čakati. Živel je od priložnostnih zaslužkov, najbrž ga je podpiral tudi grof Edling. Leta 1781 mu je upanje spodbudila ustanovitev literarnoznanstvenega društva Academia operosorum (Akademija delavnih), v kateri je skrbel tudi za organizacijo. Kot njen član je dobil ime »Agilis« (= delavni, živahni). Na prvi, ustanovitveni seji je Akademijo pozdravil z nemškim govorom in bil zapisnikar. Na drugi seji je imel predavanje o pravu v starogrški Šparti. Potem se Akademija ni več sešla, ker se članom ni ljubilo delovati. Sredi istega leta je dobil, najbrž na Zoisovo pobudo, službo škofijskega arhivarja pri ljubljanskem škofu Herbersteinu v ● nadškofijskem dvorcu, sedaj Ciril-Metodov trg 4 (52b), toda med njima so nastala nasprotja, tudi značajska, zato ga je škof leta 1783 odpustil iz službe.

Razočaran je hotel zapustiti Ljubljano, del prtljage je že poslal na Dunaj, toda dobil je zaposlitev uradnika (protokolista) v kresijskem uradu za Gorenjsko s sedežem v Ljubljani. Predstojnik, baron Tauffrer, mu je bil naklonjen, saj mu je dal v svoji hiši tudi stanovanje in hrano. Linhart se je trudil biti vzoren uradnik cesarja Jožefa II. Toda kmalu je moral opravljati tudi službo knjižnega revizorja, ki je bil člen cenzurnega sistema, kar je vzbudilo Linhartovo kritičnost do Jožefovega režima.

Služba protokolista mu ni ustrezala, zato se je leta 1786 hotel zaposliti kot šolski nadzornik za novoustanovljena šolska okrožja. Moral je opraviti poseben izpit v Gradcu. Šele čez leto dni je dobil mesto za gorenjsko okrožje s sedežem v Ljubljani. Kot šolski nadzornik je opravljal tudi vizitacije in pripomogel k izboljšanju šolstva, zato ga je gubernij leta 1789 pohvalil. Posebno naklonjen mu je bil deželni glavar Johann Gaisruck. Ali je bil Linhart član ljubljanske prostozidarske lože »Pri dobrodelnosti in stanovitnosti«, ni izpričano, vendar je imel stike z nekaterimi njenimi člani.

Leta 1786 je kot tajnik okrožnega urada predlagal guberniju v Gradcu, da so opuščeni frančiškanski samostan na današnjem → Vodnikovem trgu, sedaj živilska tržnica, preuredili v ● ljudsko šolo, gimnazijo (I3c), kmalu tudi licej (I3b), in knjižnico (1791). Ta je bila druga ljubljanska javna znanstvena knjižnica, uradno imenovana Študijska knjižnica, sicer »Licejka« (K2); prva je bila ● Semeniška knjižnica, sedaj Dolničarjeva ulica 4 (K1). Ureditev druge knjižnice je bila nujna, saj bi drugače mnoge knjige iz knjižnic samostanov, ki jih je razpustil cesar Jožef II., propadle.

Leta 1787 je Linhart po naročilu stanovskega odbora napisal spomenico za obnovo študija »filozofije« (vrste višje šole) v Ljubljani. V njej je predlagal ustanovitev → univerze, saj je utemeljil potrebo za študij teologije, financ, prava, fizike, kemije, navtike in medicine. Toda cesar je v Ljubljani obnovil samo študij dveh letnikov »filozofije«, (višjo šolo), čez nekaj let pa študij teologije. Ni pa dopustil univerze. Istega leta se je Linhart v Šentvidu nad Ljubljano, najbrž v ● župnijski cerkvi sv. Vida, sedaj Prušnikova ulica 90 (52c), poročil z 20-letno Jožefino Detela, hčerjo ljubljanskega posestnika, ki je imel tudi gostilno v sedanji Nazorjevi ulici. Zakon je bil srečen, rodili sta se jima dve hčerki. Z ureditvijo službenega, družinskega in družabnega položaja je Linhart postal z življenjem v Ljubljani zadovoljen. Poleti je Linhartova družina hodila na počitnice v Zoisovo graščino Brdo pri Kranju.

Nekaj let (do 1791) je Linhart z družino stanoval v Zoisovi palači, ● Breg 22 (52č). Leta 1792 se je preselil v licej, kjer je leta 1795 umrl. Leta 1792 se je ob Ljubljanico, v poslopje mestnega »špitala« (iz hospital = zavetišče, ubožnica), ki je stal tu od 14. stoletja, in poznejše normalke, naselil okrožni urad (nemško »Kreisamt«, iz te besede je nastala še danes uporabljana beseda »Kresija«). Linhart je v njem služboval kot šolski komisar. Urad so razpustili leta 1849.

Leta 1790 je pripravil na željo kranjskih deželnih stanov in proti svojim nazorom spomenico, ki so jo ti izročili novemu cesarju Leopoldu II.; zanjo je dobil »50 zlatov«. Spomenica je dokazovala zgrešenost jožefinskih reform in se zavzemala za poprejšnje državno stanje. Pripravil je tudi spomenico o jožefinski ureditvi davkov, nagrado »100 zlatov« zanjo je prejela Linhartova vdova. Posebno nagrado je dobil tudi za prevajanje uradnih razglasov iz nemščine v slovenščino. V sodelovanju z deželnostanovskim arhivarjem je nameraval izdati tudi vse diplomatske listine kranjskih deželnih stanov, vendar je zamisel ostala neuresničena.

Leta 1791 je opravljal poleg službe šolskega nadzornika tudi službo tajnika deželnih stanov, leta 1792 pa je postal gubernijski tajnik z letno plačo 900 goldinarjev. Istega leta je zaprosil magistrat, da bi mu podaril prazno zemljišče zunaj mesta, ● ob sedanji Streliški ulici (52d) (natančna lokacija ni znana), da bi si tam postavil hišo, toda zemljišče mu je odstopil šele, ko se je Linhart obvezal, da bo zanj plačeval letni davek. Leta 1792 si je na parceli najprej uredil vrt, hišo pa je začel zidati leta 1795. Še preden je bila končana, ga je zadela kap (počila mu je aorta nad srcem). Katoliški pogreb je na ● pokopališču pri Sv. Krištofu (P2), kjer so na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča in okolice pokopavali med letoma 1780 in 1906, opravil vikar ljubljanske stolnice Valentin SmolŽ. Oblast se ni vtikala v Linhartovo življenje zaradi njegovih nazorov, pač pa je najbrž zaradi poznejših govoric o teh nazorih nasprotovala javnemu žalovanju in nekaj časa postavitvi nagrobnika z latinskim besedilom. Ko so tega morali popraviti, je → Prešeren zanj leta 1840 napisal slovenski epitaf Steze popustil nemškega Parnasa. Po Linhartovi smrti je njegova vdova hišo ob Streliški ulici prodala in se z otroki preselila na Dunaj.

Na Linharta je odločilno vplivalo druženje s Zoisom in njegovim krogom, saj je opustil literarno ustvarjanje v nemščini (tragedija Miss Jenny Love, izšla leta 1780 v Augsburgu; pesniška zbirka Blumen aus Krain, izšla v Ljubljani 1781) in začel pisati v slovenščini. Najprej je, ker je bil glasbeno nadarjen, Zoisu pomagal pri prirejanju italijanskih opernih arij v slovenščino, ki so jih peli italijanski pevci pri gostovanjih v Ljubljani, da so se z njimi prikupili občinstvu. Slovenska usmeritev je očitna tudi v njegovem nedokončanem nemško napisanem delu Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Österreichs. Prva dva dela sta izšla knjižno leta 1788 s Zoisovo denarno podporo.

Leta 1786 ali 1787 je Linhart ustanovil ljubiteljsko gledališko skupino, ki je uprizorila nekaj nemških del. Leta 1789 je priredil komedijo Die Feldmühle (Podeželski mlin) dunajskega dramatika Josepha Richterja v Županovo Micko, ki so jo 28. decembra istega leta uprizorili v ● Deželnem stanovskem gledališču. To je med letoma 1765 in 1887 stalo na prostoru sedanje Slovenske filharmonije, Kongresni trg 10 (T1). Igrali so Linhartovi prerodno usmerjeni prijatelji in znanci, Micko je odigrala njegova žena Jožefina, šepetalec predstave pa je bil Linhart. Uprizoritev je bila zelo uspešna, zbrani denar (od vsake ljubiteljske predstave) so morali oddati mestni ubožnici. List Laibacher Zeitung je nastopajočim v nemščini zapisal: Ves narod je ponosen na Vas in Vas bo ovekovečil v letopisih literature ter bo dejal: Ti so položili temelj za izpopolnitev svojega materinega jezika in ga napravili uporabnega tudi za soccus. Predstavo so po novem letu še enkrat ponovili. Leta 1790 je izšla tudi Linhartova knjižna priredba Beaumarchaisove komedije La folle journŽe ou le mariage du Figaro pod naslovom Ta veseli dan ali Matiček se ženi, ki za Linhartovega življenja ni bila uprizorjena. Prvič je bila uprizorjena v Novem mestu leta 1848, v Ljubljani pa šele leta 1849. Tragedija Miss Jenny Love pa je bila 187 let po nastanku krstno in v slovenskem prevodu uprizorjena v ● Drami, Erjavčeva cesta1 (T3), leta 1967, ob jubileju slovenskega gledališča, stoletnici Dramatičnega društva.

Fotografija Linhartovega groba in nagrobnika je objavljena v knjigi M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje, str. 83. Informacija, da po opustitvi pokopališča pri Sv. Krištofu niso ob Linhartovem nagrobniku našli nobenih njegovih posmrtnih ostankov, je sumljiva. Najbrž ni bilo nikogar, ki bi plačal prekop, zato so raje razglasili, da jih ni, in prenesli, kar je bilo ceneje, enostavneje in navidezno kulturno, samo Linhartov nagrobnik na ● Navje (P3). Fotografija nagrobnika je v omenjeni knjigi, str. 95. Zato so sedaj Linhartovi posmrtni ostanki pod Gospodarskim razstaviščem, v njegovi bližini ali na kakšnem odlagališču gradbenih odpadkov. Med letoma 1957 in 1964 je v Ljubljani delovalo Kulturno umetniško društvo Anton Tomaž Linhart (→ Primož Kozak).

Spominska znamenja in poimenovanja:

● Zdenko Kalin: A. T. Linhart (doprsni kip v avli ljubljanske Drame),

● Linhartova cesta,

● Linhartov podhod,

● Linhartova dvorana v Cankarjevem domu.

LIT.: Anton Tomaž Linhart. Jubilejna monografija ob 250-letnici rojstva. Uredniški odbor. Ljubljana 2005 [z bibliografijo]. – Dragan Božič: Cesarska zbirka hrani neznani Linhartov portret. Delo, Književni listi 50, 3. 3. 2010, št. 50, str. 17 [o najdbi Linhartovega portreta v Avstrijski narodni knjižnici na Dunaju]. – Alfonz Gspan: Anton Tomaž Linhart. Njegova doba, življenje in delo. V: Linhart, A. T., Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Maribor 1967, str. 179–304 (Iz slovenske kulturne zakladnice, 2). – Filip Kalan [Kumbatovič]: Anton Tomaž Linhart. Ljubljana 1979 (zbirka Znameniti Slovenci). – Janko Kos: Učinek razsvetljenskih idej na slovensko kulturo. Glasnik Slovenske matice 29/31, 2005/2007, št. 1/3, str. 201–206. – Oder 57. Pričevanja. Uredila Žarko Petan in Tone Partljič. Ljubljana 1988 (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, 103). – Luka Vidmar: Prva javna znanstvena knjižnica na Slovenskem. V: Sedemdeset let Biblioteke Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ljubljana 2008, str. 95–117. – Mirko Zupančič: Anton Tomaž Linhart v besedi in sliki. Ljubljana 1984 (zbirka Obrazi).